Gledati … videti trpljenje


Spet so tu, prazniki, globoki kot grob in kot človeške rane. Prav do njih gremo v teh svetih dneh, prav do svojih najglobljih stvari, do svojih smrti, do svojega zla in do svojih ran, kamor so te naše skrite stvari položene. Saj se vendar pred nami odvija drama boja med človekovim grehom in ljubeznijo Boga. In pretresljivo je videti, da ljubezen dobiva ta boj tudi v njegovi najbolj kruti različici. Tako se dogaja naše odrešenje.

A vendar je to trpljenje. To ni pravljica za lahko noč. Zgodba o resničnem trpljenju je to, zgodba, ki se še vedno dogaja. Mar ne v Jezusovem trpljenju poslušamo zgodbo trpljenja vseh ljudi? Izdanih in pozabljenih, tistih, ki jih nihče, niti Bog ne sliši. Obsojenih, ki pomirajo po zaporih in po obrekujočih ustih. Mučenih in preganjanih zaradi katerega koli razloga že. Bolnih, osamljenih, zapuščenih. Tistih brez doma in brez prijateljev. In toliko mrtvih zaradi vojn in nesreč in človekovega pohlepa. In toliko ljudi, ki so jim te smrti uničile družine in življenje.

To trpljenje gledamo vsak dan, a ga ne vidimo. Ali smo se ga navadili ali smo ga odmislili, ker nam je pretežko živeti s tem razočaranjem in obupom. Pa vendar ne gre drugače. Bog je za odrešenje človeka izbral pot trpljenja. Zato moramo to Božje in človekovo trpljenje gledati in ga videti, ker nas mora prizadeti. Trpljenje nas mora prizadeti, da bomo spoznali resnično posledico zla, ki mu tudi mi dajemo prostor v sebi in svojih dejanjih. To trpljenje moramo gledati zato, ker moramo na koncu reči: »To ni prav! Gospod, to ni prav!«

Tako se dogaja naše odrešenje. Tako bo Gospod stopil tudi v naš greh, v naš grob in našo smrt. On. Edini, ki uničuje zlo z odpuščanjem.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro