Besede za srce

Spet težka lekcija za Jezusove učence. Spet težka lekcija za nas. Mogoče se bom ponavljal, toda danes Jezus z evangelijem spet dregne globoko v zavest slovenskega človeka. V Janezovem stavku, s katerim se je potožil Jezusu, je namreč tako težko dejstvo, da so njegovi učenci bolj gledali na to, komu je človek, ki je izganjal demone, »pripadal«, kot pa na to, kaj je (dobrega) naredil. Da, tako težko nam gre. Ko gremo na pot za Njim, mislimo, da smo že s tem nekaj boljšega od drugih. In da nam je podeljena nekakšna ekskluzivna »pravica«, da smo dobri in da lahko samo od nas pride kaj dobrega. Da smo torej nekakšna višja kasta. Zato mora Jezus dregniti v tisto naše tako davno in zakoreninjeno prepričanje, da smo, povsod kjer smo, razdeljeni na »naše« in »vaše«. Na »naše«, ki imamo prav, in na »vaše«, ki se motite. Na »naše«, ki smo dobri, in na »vaše«, ki ste slabi ljudje. In žal pri tem nismo nič drugačni niti kristjani. Razdeljenost je hudič sam. Diabolos , tisti, ki deli. Nasproten

Ne vem, kako je z vami, a zase vem, da sem potreboval ogromno časa, da sem začel razumevati, da človek, ki se z menoj v čem ne strinja, ni nujno moj nasprotnik. Da je morda moj sodelavec, morda tisti, ki mi pomaga rasti, morda tisti, ki mi čisti pot k resnici. Vem tudi, da bo preteklo še mnogo časa in mojih notranjih moči, preden bom to tudi ozavestil tako trdno, da bo to brez notranjih bojev, ali je to res ali ne, postalo moje prepričanje. Opažam pa, da pri tem nisem edini. Da gre za nekakšno bolezen slovenskega kristjana, ki je verjetno zrasla na pogorišču zgodovine, danes pa ima izvrstne pogoje, da se lahko brezmejno krepi. Ni treba veliko besed, da bi to dokazal. Dovolj je pogledati v časopise ali na splet in že bomo – ob vsaki malce bolj žgoči temi – priče t. i. kulturnega boja. Hudo je predvsem to, da smo ga sprejeli za svojega, kot del svojega vsakdana, in to tako zelo, da izgleda že skoraj nujno, da se moramo ob vsaki razpravi postaviti na eno ali drugo stran in pripasti eni

Nekega dne sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. 450 kilogramov si je zadala za svoj cilj. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem. Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti. Kriči po ljubezni, ker je ne čuti. Ne čuti se ljubljenega, zato se ne more sprejeti takega, kot je. In išče potrditev, da je boljši, kot se mu zdi. Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomen

Zadnje čase veliko razmišljam o krščanski identiteti. Je že tak čas, da to od vsakega kristjana celo zahteva. Koristen čas, podarjeni čas, pravim jaz. Na dilemah, na težkih vprašanjih, na odločitvah se namreč gradi človekova identiteta, na njih se pokaže, kdo res smo. In kdo želimo biti. Do takega časa pride v življenju slehernega človeka. Nujen je. Zahteva ga človekovo globoko vsajeno hrepenenje po svobodi. Ta čas je torej čas razčiščevanja. Po dokaj mirnih in lepih časih so se stvari zaostrile. Čas nam je prinesel nove podrobnosti in nova vprašanja o tem, kdo je kristjan, kakšne vrednote živi in kaj pomeni za svet, v katerem živi. Kakor da bi Jezus skozi dogodke tega našega časa spet postavljal vprašanje svojim učencem na prelomnem trenutku zgodovine: » Kaj pa vi pravite, kdo sem? « Gre za temeljno vprašanje. Jezus ne potrebuje tega odgovora. Potrebujemo ga učenci. Odgovoriti, kdo je zame Jezus, namreč pomeni povedati, kdo sem jaz. Ker to pomeni postaviti temelj svojega življ

Veliko bolj kot kdajkoli poprej nam je danes potrebna tišina. Ne toliko zato, da bi se v njej odpočili, ampak da bi se v njej spet naučili poslušati. Poslušati sebe, poslušati človeka, poslušati Boga. Morda nam ni jasno, zakaj, a sodobni človek nima več stika s seboj, ne pozna se več, ne ceni se in ne spoštuje. Niti ne najde stika z drugimi ljudmi, njegovi odnosi so hitro lomljivi in polni nesporazumov. Ker preveč govori, premalo pa posluša. In od mnogih besed ogluši. Predvsem od besed, ki sodijo. Jezus pozna zdravilo. Brez besed odpelje gluhega človeka na samo, v tišino. Pa ne v tišino, v kakršni je gluhonemi živel dotlej, ne v tišino izobčenosti, osamljenosti, praznine, izgubljenosti, ne v tišino, ki boli, temveč v sveto, polno tišino. Tišino, polno človeka in Boga. To je bila tišina bližine, tišina poslušanja. Jezus ga je torej odpeljal na samo, v tišino, kjer sta bila drug pred drugim, kjer sta začela drug drugega poslušati. In ko je ta mož prišel v pravo tišino, ko se je uma

Začnimo nek nov osebni projekt, sem si rekel. Nekaj, kar mi bo pomagalo rasti. Pa ne na običajen način. Rasti tako, da se bom poskušal otresti kakih navad, ki niso dobre in ki utesnjujejo poti mojega duha. Pa narediti stvari, ki bi mi pomagale prestopiti okvire tega, kar sem. Iti čez svoje meje, čez to, kar si misliš, da ne zmoreš. Seveda v mejah mojih vrednot in prepričanj, da ne bo pomote. In sem se odločil za sto norih stvari. 1. nora: Bosi tek Že parkrat sem bral o tem, včeraj sem videl Veroniko, Jerco in Dominiko, da so dejansko to tudi počele, danes sem se jim pridružil tudi sam. Šel sem z njimi tekat bos. Priznam, sprva me je bilo strah. Predvsem strah tega, kako bodo moja stopala to zdržala. Vseeno si povsem nemočen, povsem ranljiv, ko med tabo in tlemi ni nikakršnega ščita več ... Povsem se prepustiš, na milost in nemilost vsemu, kar ti bo prečilo pot. Prvi koraki v skrbeh, a naenkrat ni bilo ničesar, kar bi me moralo odvrniti in me skrbeti, kar šlo je, vedno bolje, v

Biti nekdo, ki bo pred Bogom ali pred ljudmi  pokazal svoje življenje kot popolno in uspešno in sebe kot tistega, ki je lastnik tega istega življenja, je velika želja vsakega človeka. Popolnost nam je zapisana globoko v srce, ker je popolnost stanje, ki si ga predstavljamo kot rajsko: brez skrbi, brez težav in problemov, skratka brez trohice slabega. Ta večno nedosegljiva želja je v nas tako velika, da lahko v tem hlepenju po popolnosti postanemo čisto pijani. Ta želja nas obsede, ker prinaša videz popolnosti med ljudmi posebno moč in ugled. Tako se ta želja, ki je v nas položena zato, da bi težili k neprestanemu napredovanju, sprevrže v nekaj povsem drugega. V to, da se pred drugimi želimo prikazati kot nekdo drug. Pred Bogom in pred ljudmi. Nekdo, ki je drugačen od nas. Nekdo, ki nima težav s tem, kako zadušiti svoj egoizem in odpraviti napake, ki nam gredo na živce, nekdo, ki ga ne bremenijo skrbi, kaj bo s službo in prihodnostjo, nekdo, ki ga ne hromijo stalni neuspehi in razočar

Goran Vojnović: JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA Ljudje si zlahka ustvarimo predsodke. Res zlahka. Dokaz za to je pri meni recimo Goran Vojnović, pa ne zaradi svoje izvorne narodnosti, temveč zaradi njegovega pretirano nagrajenega dela Čefurji raus! Morda sem si prav zato zadal, da si preberem še kakšno njegovo knjigo, tako najprej premagam sebe in svoje principe, potem pa morda še kaj od tega celo dobim. Instinkt me ni izdal. Gre za kvalitetno delo. Predvsem kvalitetno v temah, ki jih podaja. Kdo je vojni zločinec in zakaj kdo to pravzaprav postane, kaj je bila Jugoslavija v resnici in kako so na njen razpad gledali različni narodi, kaj je njen razpad pravzaprav pomenil za celo množico ljudi, kaj je krivda in kaj tragedija in zakaj se je vse skupaj razpletlo tako, kot se je. Zanimive teme, posebno zame, ki sem razpad Jugoslavije gledal kot otrok in se mi je s temi razmišljanji odprl povsem drugačen pogled na vse skupaj. Zgodba se začne, ko glavni junak Vladan Borojević preko Googla pres