To ljudstvo me časti z ustnicami ...

Biti nekdo, ki bo pred Bogom ali pred ljudmi  pokazal svoje življenje kot popolno in uspešno in sebe kot tistega, ki je lastnik tega istega življenja, je velika želja vsakega človeka. Popolnost nam je zapisana globoko v srce, ker je popolnost stanje, ki si ga predstavljamo kot rajsko: brez skrbi, brez težav in problemov, skratka brez trohice slabega.

Ta večno nedosegljiva želja je v nas tako velika, da lahko v tem hlepenju po popolnosti postanemo čisto pijani. Ta želja nas obsede, ker prinaša videz popolnosti med ljudmi posebno moč in ugled. Tako se ta želja, ki je v nas položena zato, da bi težili k neprestanemu napredovanju, sprevrže v nekaj povsem drugega. V to, da se pred drugimi želimo prikazati kot nekdo drug. Pred Bogom in pred ljudmi. Nekdo, ki je drugačen od nas. Nekdo, ki nima težav s tem, kako zadušiti svoj egoizem in odpraviti napake, ki nam gredo na živce, nekdo, ki ga ne bremenijo skrbi, kaj bo s službo in prihodnostjo, nekdo, ki ga ne hromijo stalni neuspehi in razočaranja. Torej nekdo, ki mu uspeva živeti tako, kakor piše v zapovedih, ki je dober in priden, neomadeževan, ki nima nikakršnih težav s samim sabo, nekdo, ki zlahka živi tako, kot je treba, ki se mu ni treba boriti, ker mu je že vse kristalno jasno. Skratka, nekdo, ki je takšen, kot bi človek moral biti. In tako tudi nekdo, ki mu sledi horda nevoščljivih pogledov. Nekdo, ki je na ta način dosegel to, kar si je pravzaprav na dnu vseh teh naprezanj v resnici želel: biti (vsaj na videz) boljši od drugih.

Ta želja je še močnejša, ko postane človek starš ali voditelj ali vzgojitelj, torej pri ljudeh, ki živimo v izložbi. Popoln človek bi za seboj popeljal množice. Imel bi moč spremeniti ljudi okoli njega. Neprestano bi kazal na to, kako je treba živeti, da si odpreš vrata raja, in bi postal profesionalna slaba vest človeštva. A bil bi popoln samo v svoji laži, ki bi se enkrat gotovo morala razkriti.

Popolnost ni človeška. Zato tudi nobena človeška pot do raja in do Boga ne more iti skozi popolnost, temveč skozi človekovo realnost - to je majhnost, nepopolnost, grešnost, slabost. Bog nas ne želi popolnih, ker ve, da takšni ne moremo biti. Bog želi biti naša popolnost. In to tudi postane - v tistem, ki mu pripravi prostor sredi svojih slabosti.

S tem razmišljanjem si tudi poskušam odgovarjati na vprašanja, ki jih poraja stanje slovenske Cerkve v zadnjem času. Tudi njeni duhovniki, vključno z mano, si domišljamo, da bomo svoj ugled obdržali, če bomo pred vsemi ohranjali videz čistosti in popolnosti. Nak. Kredibilnost Cerkve in kristjanov ne bo nikdar tisto, kar je v nas človeško, temveč tisto, kar je Božje. V svoji človeškosti nismo nič boljši kot drugi ljudje. Imamo pa veliko srečo. Vemo, da smo iz svoje težke in grešne človeškosti odrešeni, vemo, da smo prav v stanju, ki ga nihče ne mara, ljubljeni. In to je edino oznanilo, ki ga lahko damo. Bog nas dopolnjuje.

Sicer bomo tudi mi ostali samo pri ustnicah ...
*