Preskoči na glavno vsebino

Kdo sem?

Zadnje čase veliko razmišljam o krščanski identiteti. Je že tak čas, da to od vsakega kristjana celo zahteva. Koristen čas, podarjeni čas, pravim jaz. Na dilemah, na težkih vprašanjih, na odločitvah se namreč gradi človekova identiteta, na njih se pokaže, kdo res smo. In kdo želimo biti. Do takega časa pride v življenju slehernega človeka. Nujen je. Zahteva ga človekovo globoko vsajeno hrepenenje po svobodi.

Ta čas je torej čas razčiščevanja. Po dokaj mirnih in lepih časih so se stvari zaostrile. Čas nam je prinesel nove podrobnosti in nova vprašanja o tem, kdo je kristjan, kakšne vrednote živi in kaj pomeni za svet, v katerem živi. Kakor da bi Jezus skozi dogodke tega našega časa spet postavljal vprašanje svojim učencem na prelomnem trenutku zgodovine:

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Gre za temeljno vprašanje. Jezus ne potrebuje tega odgovora. Potrebujemo ga učenci. Odgovoriti, kdo je zame Jezus, namreč pomeni povedati, kdo sem jaz. Ker to pomeni postaviti temelj svojega življenja, svojega krščanstva, okoli katerega se bo vse vrtelo: kdo boš, kam boš šel, kako boš živel, za kaj se boš odločal. Jezus je identiteta krščanstva, tako tudi identiteta kristjana. Kdor je zame Jezus, za tako krščanstvo se bom odločil. Tako življenje bom živel.

Morda smo si na to vprašanje doslej napačno odgovarjali. Kot Peter. Morda nismo vedeli, kdo je Kristus. Rekli smo mu Kristus, a vprašanje, kakšna je bila naša podoba o tem, kdo to sploh je. Ko Jezus začne govoriti o trpljenju, skozi katerega kot Kristus mora iti, se Peter zdrzne: »Ne, Gospod, mi mislimo drugačnega Kristusa. Kristusa z močjo in oblastjo, Kristusa, ki ima rešitve, ki zmaguje, ki ga imajo radi. Mi hočemo takega Kristusa in tako Cerkev.«

A resnica je drugačna. Kristus je drugačen. Krščanstvo je drugačno. Kristus bo moral veliko pretrpeti, starešine, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili in po treh dneh bo vstal. Križ je njegova nujnost. Mora trpeti. Kristus ni Kristus, če ne trpi. Ker je ljubezen sama, mora trpeti. Ker mora tisti, ki hoče ljubiti, deliti tudi zlo ljubljenega – in tako trpeti.

Zato Kristus ne prejema, ampak daruje. Ne zmaguje, ampak izgublja. Ni mogočen, ampak nemočen, zavržen in izbrisan. In prav v tem močni. Ker se v tem kaže njegova največja moč, moč, ki rešuje človeštvo, ker obstaja kljub zlu in je nič ne more preseči – njegova ljubezen.

Kristus, ljubezen je naša identiteta. To smo mi. To želimo biti. Čeprav kot ljudje iščemo druge, lažje poti do nje, močnejše podobe o sebi. Mislimo si, da nas bo rešila moč. A v moči je vedno tako, da je nekdo zmagovalec, drugi pa poraženec. Jezus odrešuje tako, da izgublja, da se daruje. Kajti samo v darovanju, v ljubezni zmagajo vsi, tako tisti, ki darujejo, kot tisti, ki prejemajo.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vztrajati s križem

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na to, da ne doži
Objavite komentar
Preberite več

Naši

Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi . Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro .  Dolžnost  »Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela sla
Objavite komentar
Preberite več

Kdo sem jaz? Kdo si ti?

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identiteta sveta in učenc
Objavite komentar
Preberite več

Omogočiti upanje

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talen
Objavite komentar
Preberite več

Premagati strah pomeni ljubiti

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je
Objavite komentar
Preberite več