Preskoči na glavno vsebino

Kdo sem?

Zadnje čase veliko razmišljam o krščanski identiteti. Je že tak čas, da to od vsakega kristjana celo zahteva. Koristen čas, podarjeni čas, pravim jaz. Na dilemah, na težkih vprašanjih, na odločitvah se namreč gradi človekova identiteta, na njih se pokaže, kdo res smo. In kdo želimo biti. Do takega časa pride v življenju slehernega človeka. Nujen je. Zahteva ga človekovo globoko vsajeno hrepenenje po svobodi.

Ta čas je torej čas razčiščevanja. Po dokaj mirnih in lepih časih so se stvari zaostrile. Čas nam je prinesel nove podrobnosti in nova vprašanja o tem, kdo je kristjan, kakšne vrednote živi in kaj pomeni za svet, v katerem živi. Kakor da bi Jezus skozi dogodke tega našega časa spet postavljal vprašanje svojim učencem na prelomnem trenutku zgodovine:

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Gre za temeljno vprašanje. Jezus ne potrebuje tega odgovora. Potrebujemo ga učenci. Odgovoriti, kdo je zame Jezus, namreč pomeni povedati, kdo sem jaz. Ker to pomeni postaviti temelj svojega življenja, svojega krščanstva, okoli katerega se bo vse vrtelo: kdo boš, kam boš šel, kako boš živel, za kaj se boš odločal. Jezus je identiteta krščanstva, tako tudi identiteta kristjana. Kdor je zame Jezus, za tako krščanstvo se bom odločil. Tako življenje bom živel.

Morda smo si na to vprašanje doslej napačno odgovarjali. Kot Peter. Morda nismo vedeli, kdo je Kristus. Rekli smo mu Kristus, a vprašanje, kakšna je bila naša podoba o tem, kdo to sploh je. Ko Jezus začne govoriti o trpljenju, skozi katerega kot Kristus mora iti, se Peter zdrzne: »Ne, Gospod, mi mislimo drugačnega Kristusa. Kristusa z močjo in oblastjo, Kristusa, ki ima rešitve, ki zmaguje, ki ga imajo radi. Mi hočemo takega Kristusa in tako Cerkev.«

A resnica je drugačna. Kristus je drugačen. Krščanstvo je drugačno. Kristus bo moral veliko pretrpeti, starešine, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili in po treh dneh bo vstal. Križ je njegova nujnost. Mora trpeti. Kristus ni Kristus, če ne trpi. Ker je ljubezen sama, mora trpeti. Ker mora tisti, ki hoče ljubiti, deliti tudi zlo ljubljenega – in tako trpeti.

Zato Kristus ne prejema, ampak daruje. Ne zmaguje, ampak izgublja. Ni mogočen, ampak nemočen, zavržen in izbrisan. In prav v tem močni. Ker se v tem kaže njegova največja moč, moč, ki rešuje človeštvo, ker obstaja kljub zlu in je nič ne more preseči – njegova ljubezen.

Kristus, ljubezen je naša identiteta. To smo mi. To želimo biti. Čeprav kot ljudje iščemo druge, lažje poti do nje, močnejše podobe o sebi. Mislimo si, da nas bo rešila moč. A v moči je vedno tako, da je nekdo zmagovalec, drugi pa poraženec. Jezus odrešuje tako, da izgublja, da se daruje. Kajti samo v darovanju, v ljubezni zmagajo vsi, tako tisti, ki darujejo, kot tisti, ki prejemajo.
*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n