100 norih stvari
Začnimo nek nov osebni projekt, sem si rekel. Nekaj, kar mi bo pomagalo rasti. Pa ne na običajen način. Rasti tako, da se bom poskušal otresti kakih navad, ki niso dobre in ki utesnjujejo poti mojega duha. Pa narediti stvari, ki bi mi pomagale prestopiti okvire tega, kar sem. Iti čez svoje meje, čez to, kar si misliš, da ne zmoreš. Seveda v mejah mojih vrednot in prepričanj, da ne bo pomote.
In sem se odločil za sto norih stvari.
1. nora: Bosi tek
Že parkrat sem bral o tem, včeraj sem videl Veroniko, Jerco in Dominiko, da so dejansko to tudi počele, danes sem se jim pridružil tudi sam. Šel sem z njimi tekat bos.
Priznam, sprva me je bilo strah. Predvsem strah tega, kako bodo moja stopala to zdržala. Vseeno si povsem nemočen, povsem ranljiv, ko med tabo in tlemi ni nikakršnega ščita več ... Povsem se prepustiš, na milost in nemilost vsemu, kar ti bo prečilo pot.
Prvi koraki v skrbeh, a naenkrat ni bilo ničesar, kar bi me moralo odvrniti in me skrbeti, kar šlo je, vedno bolje, vedno bolj lahkotno, predvsem pa svobodno, tako zelo svobodno, da ne znam povedati, kako. Počutil sem se, da sem spet jaz, in z užitkom sem tekel. Nobene utrujenosti, nobenega priganjanja v glavi, kar šel sem. Kar šel. In sem si želel še in še tekati. Kar ni mi bilo dovolj. In vse je bil en sam užitek, ravno prav ohlajen asfalt, noge proste vsega, rahla sapa na čelu in prijatelji ob tebi. Prost vsega! Tudi strahu in paradigem, ki sem jih nosil v glavi vse doslej.
Na koncu so bile noge črne kot kafe, zadovoljstvo pa tako neizmerno, da me je kar razganjalo. Pridelal sem tudi dva žulja, a kaj je par žuljev v primeri z neizmerno svobodo, ki sem jo čutil? Res, prav nič. Dobro, ob vsej tej svobodi bi si lahko kaj naredil, lahko bi naletel na kak košček stekla ali žebelj. A vse je šlo lepo in dobro. Nekdo je hotel, da bo to moja lepa izkušnja. Da bo to prva lepa nora stvar.
In sem se odločil za sto norih stvari.
1. nora: Bosi tek
Že parkrat sem bral o tem, včeraj sem videl Veroniko, Jerco in Dominiko, da so dejansko to tudi počele, danes sem se jim pridružil tudi sam. Šel sem z njimi tekat bos.
Priznam, sprva me je bilo strah. Predvsem strah tega, kako bodo moja stopala to zdržala. Vseeno si povsem nemočen, povsem ranljiv, ko med tabo in tlemi ni nikakršnega ščita več ... Povsem se prepustiš, na milost in nemilost vsemu, kar ti bo prečilo pot.
Prvi koraki v skrbeh, a naenkrat ni bilo ničesar, kar bi me moralo odvrniti in me skrbeti, kar šlo je, vedno bolje, vedno bolj lahkotno, predvsem pa svobodno, tako zelo svobodno, da ne znam povedati, kako. Počutil sem se, da sem spet jaz, in z užitkom sem tekel. Nobene utrujenosti, nobenega priganjanja v glavi, kar šel sem. Kar šel. In sem si želel še in še tekati. Kar ni mi bilo dovolj. In vse je bil en sam užitek, ravno prav ohlajen asfalt, noge proste vsega, rahla sapa na čelu in prijatelji ob tebi. Prost vsega! Tudi strahu in paradigem, ki sem jih nosil v glavi vse doslej.
Na koncu so bile noge črne kot kafe, zadovoljstvo pa tako neizmerno, da me je kar razganjalo. Pridelal sem tudi dva žulja, a kaj je par žuljev v primeri z neizmerno svobodo, ki sem jo čutil? Res, prav nič. Dobro, ob vsej tej svobodi bi si lahko kaj naredil, lahko bi naletel na kak košček stekla ali žebelj. A vse je šlo lepo in dobro. Nekdo je hotel, da bo to moja lepa izkušnja. Da bo to prva lepa nora stvar.
Komentarji
Objavite komentar