Besede za srce

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« (Ezk 37,12)  Koliko ljudi živi v grobovih … Ne samo takole kot Lazar, ki je umrl telesno, veliko ljudi mrtvih hodi po svetu , mrtvih v srcu, mrtvih v duši, zaradi greha, zaradi krivde, zaradi razočaranj, veliko več stvari kakor sama smrt ubija ljudi in jim hromi življenje. Vidimo, da je tako tudi v Lazarjevi zgodbi, tudi njegovi dve sestri umreta, Marta in Marija, zaradi žalosti, zaradi obupa nad tem, kar se je zgodilo.  Jezus prinaša življenje …  V njihovo sredo pa pride Jezus in – On, ki je Beseda – pravi o sebi in svoji besedi takole: » Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Vprašanje, ki ga postavlja, je v bistvu vprašanje vsakega dne, ki pade v takole težko situacijo, ko je nekaj narobe, se odločamo med smrtjo in življenjem, med upanjem in obupom

Slepoti sedanjosti bi rekel kar prezaposlenost .  Človek se nima več časa ukvarjati s samim sabo. Tako pride do slepote. Ker ne razumeš več, kdo si, ko nimaš časa, ko moraš hiteti, ne veš več, kaj se s tabo dogaja, iz česa se rojevajo tvoja čustva, kaj si v bistvu želiš, nad čim si razočaran, zakaj delaš nekatere stvari, ne vžge se ti več alarm … in potem se prepustiš drugim. Da ti drugi ukazujejo, kaj moraš početi, da ti drugi govorijo, kaj misliti in kako čutiti, da te manipulirajo in zavajajo lažni bogovi – in jim verjameš, saj vendar nimaš časa premisliti, samo greš, samo hodiš, kamorkoli že, tvoja vest pa molči, utišana in osramočena z željami, ki se ti zdijo pomembnejše od prepričanj .  Takrat si slep.  Težko je predvsem to, ker ne veš, kam greš, ker blodiš, misleč, da te želje nekam vodijo, a te ne pripeljejo nikamor drugam kakor v strašljivo uboštvo prosjačenja – odvisnosti od drugih. »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8)  Videti je zato naša človečanska dolžnos

»Daj mi piti.« (Jn 4,7)  Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili , bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo.  Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni.  Vse naše rane izvirajo iz razočaranja . Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem , kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služil našim željam

Ko govorimo o Jezusovi »spremenitvi« na gori, pravzaprav to dostikrat razumemo narobe. Ne gre za to, da bi postal nekaj drugega, temveč da se je Jezus svojim učencem bolj polno razodel , torej pokazal še neko drugo, nepoznano plat samega sebe. Resničnega sebe, seveda.  Jezus nam s tem dogodkom na gori želi povedati nekaj o sebi, pa tudi nekaj o nas, nekaj, kar smo morda v teku svojega življenja pozabili: v svojem bistvu smo nekaj lepega, svetega, Božjega, nekaj, kar se sveti kakor sonce, kakor luč . Dejanja, ki smo jih naredili, krivde, ki smo si jih z njimi naložili nase, težave, ki so nas ranile, ko smo se z njimi spopadali, pa so nam morda spremenile podobo o sebi. Take stvari nas zapirajo v šotor zemeljskega, da lahko tisto grdo, ki se nas je oprijelo, začenjamo razumeti kot nekaj, kar mi smo, kot našo identiteto.  Narejeni za luč  Zato si je težko priznati, da sem ljubljen, tudi ko sem storil nekaj slabega. Toda ravno v tem je ta postna odpoved sebi: počasi pri sebi sprejemati pod