Česa smo žejni?

»Daj mi piti.« (Jn 4,7) 

Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili, bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo. 

Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni. 

Vse naše rane izvirajo iz razočaranja. Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem, kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služil našim željam, nekoga, preko katerega bi uresničili nek svoj načrt … dobili pa smo nekaj popolnoma drugega. Kot ta uboga žena iz Samarije, ki je tolikokrat odšla žejna od svojih srečanj, tolikokrat razočarana in ranjena iz svojih odnosov, »kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,18) 

Iz tega se rodi kultura odmetavanja, o kateri govori papež Frančišek, kultura, v kateri so nam odnosi nekaj, dokler nam godijo, dokler nam koristijo, potem pa jih kakor smet odvržemo v koš. Toda odnosi okoli nas niso zato, da služijo našim utvaram, odnosi so nam dani, da nas odrešijo. Zato so taki, kakršni pač so. Ne po naših željah, temveč po načrtih Boga. 

»Če bi poznala … če bi vedela, kdo je … bi ti dal žive vode …« (Jn 4,10) 

Jezus ne odide, ko doživi zavrnitev. Začne se pogovarjati. Začne sprejemati, če povemo drugače. Začne poslušati, kaj mu ta žena daje. Ker mu gotovo nekaj daje, tudi če je to jeza, razočaranje, nerganje … Začne piti, kar je ona. In kar naenkrat, od kdove kod, se začutita, ta dva tujca, da sta drug drugemu tisti vodnjak, ki ga potrebujeta. Želela sta si nečesa, dobila pa nekaj drugega. Ker je tako: če koga poznam, če komu prisluhnem, dobim vode za svojo žejo, gotovo, dobim tistega, kar sem potreboval, tudi če tega nisem pričakoval. Ker potrebujemo odnosov, ki so taki, kot so, ne sanjskih, ampak resničnih odnosov.

Pravzaprav je tisto, kar nas rani, laž, in tisto, kar nas zdravi, resnica, otipljiva, trdna, konkretna resnica. Dar Boga, ki odrešuje našo resničnost – ne tako, da jo izbriše, temveč da ji da nekoga za poslušanje.

(misel ob 3. postni nedelji, leto A)