Preskoči na glavno vsebino

Česa smo žejni?


»Daj mi piti.« (Jn 4,7) 

Tako se začne Jezusov pogovor, kot mnogo naših pogovorov, ki se velikokrat začnejo z našimi pričakovanji. Da bi nekaj dobili, bolje rečeno, da bi dobili tistega, kar si želimo. Kakor da je kakovost našega življenja odvisna od tega, koliko želja se nam v njem izpolni … Nič koliko odnosov je takih, v katerih iščemo svoje odrešenje, svojega princa na belem konju, nič koliko odnosov, kjer (morda tudi nezavedoma) »zahtevamo« tistega, kar nam manjka, in ki si si zato prisvojimo, jih uporabimo zase. In doživimo zavrnitev. Nekega dne se ljudje ob nas počutijo izkoriščane in odidejo. 

Iz tega vse te rane, iz obsedenega iskanja tam, kjer tega, kar iščemo, ni. 

Vse naše rane izvirajo iz razočaranja. Iz tega namreč, da smo v svoje odnose vstopili z nekim pričakovanjem, kaj nam bodo prinesli, če povem drugače, z nekimi željami, da bi v njih uživali, da bi se v njih dobro počutili, da bi imeli nekoga, ki bi ga obvladovali, nekoga, ki nam bi stregel in služil našim željam, nekoga, preko katerega bi uresničili nek svoj načrt … dobili pa smo nekaj popolnoma drugega. Kot ta uboga žena iz Samarije, ki je tolikokrat odšla žejna od svojih srečanj, tolikokrat razočarana in ranjena iz svojih odnosov, »kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,18) 

Iz tega se rodi kultura odmetavanja, o kateri govori papež Frančišek, kultura, v kateri so nam odnosi nekaj, dokler nam godijo, dokler nam koristijo, potem pa jih kakor smet odvržemo v koš. Toda odnosi okoli nas niso zato, da služijo našim utvaram, odnosi so nam dani, da nas odrešijo. Zato so taki, kakršni pač so. Ne po naših željah, temveč po načrtih Boga. 

»Če bi poznala … če bi vedela, kdo je … bi ti dal žive vode …« (Jn 4,10) 

Jezus ne odide, ko doživi zavrnitev. Začne se pogovarjati. Začne sprejemati, če povemo drugače. Začne poslušati, kaj mu ta žena daje. Ker mu gotovo nekaj daje, tudi če je to jeza, razočaranje, nerganje … Začne piti, kar je ona. In kar naenkrat, od kdove kod, se začutita, ta dva tujca, da sta drug drugemu tisti vodnjak, ki ga potrebujeta. Želela sta si nečesa, dobila pa nekaj drugega. Ker je tako: če koga poznam, če komu prisluhnem, dobim vode za svojo žejo, gotovo, dobim tistega, kar sem potreboval, tudi če tega nisem pričakoval. Ker potrebujemo odnosov, ki so taki, kot so, ne sanjskih, ampak resničnih odnosov.

Pravzaprav je tisto, kar nas rani, laž, in tisto, kar nas zdravi, resnica, otipljiva, trdna, konkretna resnica. Dar Boga, ki odrešuje našo resničnost – ne tako, da jo izbriše, temveč da ji da nekoga za poslušanje.

(misel ob 3. postni nedelji, leto A)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več