Nova priložnost

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« (Ezk 37,12)

Koliko ljudi živi v grobovih … Ne samo takole kot Lazar, ki je umrl telesno, veliko ljudi mrtvih hodi po svetu, mrtvih v srcu, mrtvih v duši, zaradi greha, zaradi krivde, zaradi razočaranj, veliko več stvari kakor sama smrt ubija ljudi in jim hromi življenje. Vidimo, da je tako tudi v Lazarjevi zgodbi, tudi njegovi dve sestri umreta, Marta in Marija, zaradi žalosti, zaradi obupa nad tem, kar se je zgodilo.

Jezus prinaša življenje …

V njihovo sredo pa pride Jezus in – On, ki je Beseda – pravi o sebi in svoji besedi takole: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Vprašanje, ki ga postavlja, je v bistvu vprašanje vsakega dne, ki pade v takole težko situacijo, ko je nekaj narobe, se odločamo med smrtjo in življenjem, med upanjem in obupom, med maščevalnostjo in odpuščanjem. Zato je to vprašanje, ki odloča med življenjem in smrtjo nekega človeka.

Marta odgovori: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,27) In ta njen odgovor prebuja mrtve. Jih postavi spet v življenje. To je namreč odgovor odpuščanja. Odgovor, ki daje novo priložnost. Lazar dobi novo priložnost. Lahko začne še enkrat. In tako se zgodi: »In umrli je prišel ven.« (Jn 11,44)

… tistim, ki ga sprejmejo

Ljudje imamo s tem velike težave. Ko namreč od koga utrpimo kako krivico, kak greh, dobimo nad njim neverjetno moč. Z njo lahko upravljamo krivca, ga pogojujemo, mu naložimo krivdo, da težje hodi skozi življenje, da slabo spi, da ga do globokega boli njegova napaka. Misleč, da si to pač zasluži, in pijani od občutka oblasti si potemtakem mislimo, da bomo na slabšem, če komu odpustimo, če komu ponudimo novo priložnost. Težko se odpovemo temu, da nas mora kdo kot idola malikovati in se poniževati pred nami, da z njim lahko počnemo, kar se nam zazdi, da s tem krivec izgublja svoje človeško dostojanstvo, v nas je še vedno želja »biti kakor bog« …

Toda dokler naš »Lazar« ne vstane iz groba, bomo v žalosti – kakor Marta in Marija – tudi sami. Dokler ne pustimo, da ga Jezus privleče iz groba in mu da novo priložnost, bomo mrtvi tudi mi. »Odpustiti pomeni izpustiti zapornika na svobodo in odkriti, da si bil ta zapornik ti.« (L.B. Smedes) Zato je pravo vstajenje ne samo dobiti novo priložnost, temveč jo tudi dati. To namreč pomeni vstati iz groba zamere, vstati iz maščevalnosti, vstati iz jeze, reči: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus. Zato ti bom prisluhnil.« Odgovoriti na njegovo vprašanje, ki je klic, da odidemo iz groba, iz smrti. »Lazar, pridi ven!« (Jn 11,43)

Nikogaršnje preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo prihodnost.

(misel ob 5. postni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik