Slepi

Slepoti sedanjosti bi rekel kar prezaposlenost. 

Človek se nima več časa ukvarjati s samim sabo. Tako pride do slepote. Ker ne razumeš več, kdo si, ko nimaš časa, ko moraš hiteti, ne veš več, kaj se s tabo dogaja, iz česa se rojevajo tvoja čustva, kaj si v bistvu želiš, nad čim si razočaran, zakaj delaš nekatere stvari, ne vžge se ti več alarm … in potem se prepustiš drugim. Da ti drugi ukazujejo, kaj moraš početi, da ti drugi govorijo, kaj misliti in kako čutiti, da te manipulirajo in zavajajo lažni bogovi – in jim verjameš, saj vendar nimaš časa premisliti, samo greš, samo hodiš, kamorkoli že, tvoja vest pa molči, utišana in osramočena z željami, ki se ti zdijo pomembnejše od prepričanj. 

Takrat si slep. 

Težko je predvsem to, ker ne veš, kam greš, ker blodiš, misleč, da te želje nekam vodijo, a te ne pripeljejo nikamor drugam kakor v strašljivo uboštvo prosjačenja – odvisnosti od drugih. »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8) 

Videti je zato naša človečanska dolžnost. Da rečem drugače, razmišljati o stvareh, kakšne so, poslušati, opaziti svoje napake, se jih zavedati, razmišljati o sebi, gledati, kam te nekaj pelje, končati s tisto strašansko kratkoročnostjo, ki je edino res zgovorno znamenje, da ne gremo tja, kamor bi morali. Kajti hoditi za Božjim klicem, ki se ga sliši v naših vrednotah, je vedno nekaj dolgoročnega, tudi če ti pri tem ves svet nasprotuje. »Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice.« (Jn 9,22) Razmišljati, živeti iz dejstev, to menda pomeni biti človek: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« (Jn 9,25) Globoko verjamem, da se v njih najbolje razodeva Bog, ker se z dejstvi vest še najbolje pogovarja … 

Zato je pravzaprav slep samo tisti človek, ki si domišlja, da ne potrebuje spremembe. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41)

(misel ob 4. postni nedelji, leto A)