Besede za srce

Slepoti sedanjosti bi rekel kar prezaposlenost .  Človek se nima več časa ukvarjati s samim sabo. Tako pride do slepote. Ker ne razumeš več, kdo si, ko nimaš časa, ko moraš hiteti, ne veš več, kaj se s tabo dogaja, iz česa se rojevajo tvoja čustva, kaj si v bistvu želiš, nad čim si razočaran, zakaj delaš nekatere stvari, ne vžge se ti več alarm … in potem se prepustiš drugim. Da ti drugi ukazujejo, kaj moraš početi, da ti drugi govorijo, kaj misliti in kako čutiti, da te manipulirajo in zavajajo lažni bogovi – in jim verjameš, saj vendar nimaš časa premisliti, samo greš, samo hodiš, kamorkoli že, tvoja vest pa molči, utišana in osramočena z željami, ki se ti zdijo pomembnejše od prepričanj .  Takrat si slep.  Težko je predvsem to, ker ne veš, kam greš, ker blodiš, misleč, da te želje nekam vodijo, a te ne pripeljejo nikamor drugam kakor v strašljivo uboštvo prosjačenja – odvisnosti od drugih. »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« (Jn 9,8)  Videti je zato naša ...

Fant je bil strašno nemiren, v tistih petih minutah, ko smo v tišini molili pred Najsvetejšim, si je obrisal nos, precej naglas, brskal po žepih, če ni morda doma pozabil ključev, praskal se je, potem pogledoval sem in tja, ogledal si je že stokrat ogledane freske na stropu. Nič drugače ni z mladimi, težko je brez glasbe in telefona o čem razmišljati sam pred seboj, nič drugače z odraslimi, v tišini se v cerkvi redno zasliši kakšno tiho žvižganje številnih sičnikov rožnega venca. Hrup in zaposlenost Ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje v vsaki spodobni trgovini, v vsakem frizerskem salonu, v vsakem avtu kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na youtubeu, glasba daje ritem življenju . Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednos...