Strah pred tišino

Fant je bil strašno nemiren, v tistih petih minutah, ko smo v tišini molili pred Najsvetejšim, si je obrisal nos, precej naglas, brskal po žepih, če ni morda doma pozabil ključev, praskal se je, potem pogledoval sem in tja, ogledal si je že stokrat ogledane freske na stropu. Nič drugače ni z mladimi, težko je brez glasbe in telefona o čem razmišljati sam pred seboj, nič drugače z odraslimi, v tišini se v cerkvi redno zasliši kakšno tiho žvižganje številnih sičnikov rožnega venca.

Hrup in zaposlenost

Ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje v vsaki spodobni trgovini, v vsakem frizerskem salonu, v vsakem avtu kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na youtubeu, glasba daje ritem življenju. Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednosti človeka, vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti, šteje se, da si kaj vreden, če si zaposlen, zato imajo naši otroci polne urnike, zato mladi delajo vse vikende in cela poletja, zato izvlečemo telefon v sekundi, ko se zdi, da ne bomo imeli kaj početi.

Nič čudnega torej, da sta nam tišina in praznina postali neznani, potem tudi neznosni, težki, zato se ju tudi bojimo, tudi časa nezaposlenosti, ko nas nič ne zamoti, dolgčasa, če želite, trenutka, ko ostanemo sami pred svojim notranjim svetom. Ljudje se pač bojimo tega, česar ne poznamo. Tragika vsega skupaj pa je, da se pravzaprav zato bojimo samega sebe.

Potrebnost tišine

Zato je tišina težka stvar, samemu sebi smo tujci, ne vemo več, kaj živi v nas, ker nimamo časa razmišljati, ker nimamo poguma, da bi se soočili s svojimi ne samo lepimi platmi, ker nismo navajeni živeti z nečim, česar ne razumemo. In zato tišina ni nujno mir, tolikokrat je treba skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine, ne da bi našli odgovor. Res, tišina je grozna, tišina te sleče do golega, v njej šele res uvidiš, kako sam si, kdaj tudi, kako grozen človek si. Preseneti te z nečim, česar nisi pričakoval. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen pred samim seboj.

Toda tedaj, prav tedaj te tišina spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati (Lk 10,39). In slišati. Razumeti nerazumljivo. Sprejeti nesprejemljivo. Zato nam je tišina globoko potrebna, posebno danes, bolj od kruha in vode jo potrebujemo, ta »boljši del« (Lk 10,42), ker je v njej zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo našli nikoli.

(misel ob 16. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik