Klepetulja sem po naravi, ne da se ne bi mogel ustaviti, ko enkrat odprem usta, pa vendar, veliko in naglas govorim, posebno s prijatelji. Ravno tako se je začelo, ko smo se oni dan po dolgem času spet videli, na Snežnik smo šli s prijateljem in prijateljico, v globoke slovenske gozdove, iz katerih je vel hlad, ozaljšan z žvrgolenjem tisočih ptic in samoto, prijetno samoto, ki človeku, meščanu vedno tako dobro dene. Bilo je pač po dolgem času, to imam reči v svoj bran, in zato si je bilo treba veliko povedati, treba se je bilo veliko smejati, tudi to dobro dene, dati čas od vsega hitenja pozabljenim stvarem. Ne bom si očital, da sem ob tem pozabil tisto pomembno stvar, o kateri je pisal Zaplotnik, »da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati.«
A tako pač je, ko šele stopiš na pot navkreber, ko se iz avta s hrupno glasbo spraviš v tišino, ko se s še vedno polno glavo reklam in živopisanih napisov preseliš v zeleno mirovanje, še nisi tam. Si še vedno v dolini, ki se počasi prebuja iz noči. A ravno zato grem. Ravno zato si navijem budilko ob nečloveški uri, ravno zato napol mrtev sedem za volan in se odpeljem, daleč, v zeleno tišino s skromnim tovorom na od sedenja izmučenem hrbtu.
Tišji, vedno tišji postajam tam gori, zato grem.
Tako se je tudi naše klepetanje na hoji do vrha razlegalo daleč naokrog, mogoče smo se še na vrhu glasno smejali, na poti navzdol, ko ti pot ne zaliva več obraza in imaš več priložnosti za razglede, za to, da vidiš majhne storžke, da opaziš hrošča na poti, mravljo, šele nastajajoče borovnice, tam pa smo postajali vedno tišji, vsi trije. Vedno manj smo govorili, če pa že, veliko tišje kot poprej, vedno bolj nam je bilo dovolj že to, da smo tam, kjer smo, da hodimo skupaj, in ni si bilo treba glasno dokazovati, da smo drug poleg drugega. Ni se bilo treba izmišljevati, kako bi pritegnili pozornost drug drugega, s smešno anekdoto ali dovtipom, nič od tega, ker smo bili skupaj, in to je bilo dovolj. Bili smo globlji prijatelji kot prej, videli smo se, se slišali, se zanimali drug za drugega. Tišina je to naredila iz nas, tišina, v kateri prisotnost šele postane prijetna.
Tega se učim v hribih, vrednosti tišine in vsega, kar ti tišina da. Ne samo miru, predvsem poslušanja. Tako veliko izgubljamo, ker ne znamo več poslušati, drugih in sebe tudi, ker nas ni videti, dokler je med nami veliko hrupa in veliko besed. V tišini smo šele resnični, in resnica ni vedno lahka. Lažje je v hrupu, čeprav veliko samotneje. Lažje, ker se zdi, da več pomenimo, če imamo več pokazati. Tudi v prijateljstvu je tako, tudi odnosi so nam postali ekonomija.
Zato grem rad tja gor, tudi na morje, a je težko najti samotno plažo, zato sem raje v hribih. Človeški postanem tam, lepši, nežnejši, ko se spopadam s krutostjo hribov in samega sebe. Gore me naredijo tišjega. Spet slišim in ta sposobnost mi daje neverjetno razkošje, da se zavedam lepote tudi tam, kjer jo je težko najti. V mestu, v drugem, v sebi.
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, julij 2019)
Komentarji
Objavite komentar