Da bi preživeli volkovi

»V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹,« (Lk 10,5) ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove.

Nemočni

Takšen je v ta svet poslan Jezusov učenec. Popolnoma neopremljen in neoborožen, popolnoma nepripravljen in nemočen pred silami tega sveta, pred mašinerijami, ki upravljajo s tako velikimi vsotami in s tako mogočnimi močmi, da se zdi z njimi neumno spopadati. Ker nimaš nobene možnosti za uspeh. Kdo pa si ti, da se boš postavil pred miljardno vojsko telefonske industrije? Kakšne možnosti imaš proti modnim silam, ki želijo tvojo hčerko napraviti za model poželenja? Kaj bo en sam glasek, ki med množico edini vpije drugačne besede?

Jezus bi bil težko bolj realno krut. Njegov učenec, človek evangelija, sploh nima možnosti za uspeh. Ker Jezus želi za svoje učence tiste, ki nimajo ne denarja, ne zavarovanja ne jokerja iz rokava, niti zvez na vplivnih mestih. Preprostega, ranljivega, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščenega na milost in nemilost volkovom tega sveta, torej, takšnega učenca si želi Jezus. Oboroženega samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje in sestre.

Za volkove gre

Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda (ali zelo verjetno) ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov. Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Da se z njimi nahranijo volkovi tega sveta. Naj se zdi še tako neverjetno, so ravno zato jagnjeta temu svetu potrebna, kot hrana, kot nekaj neizogibno nujnega, volkovi jih potrebujejo, da bi torej sploh lahko preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, sicer bodo umrli. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta. Saj vedno postajamo to, s čimer se hranimo.

In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evangelij, tako se širi mir. Z vsako besedo, z vsakim dejanjem, z vsako majčkeno evangeljsko malenkostjo v tem svetu so volkovi vedno manj volkovi, če jagnjeta vidijo v njih svoje brate in sestre. Če jim zato vračajo hudo z dobrim, sovraštvo z odpuščanjem, preklinjanje z molitvijo. Če jih tako hranijo, pa čeprav s svojimi lastnimi solzami, znojem ali krvjo, ker vedo, da brez tega njihovi bratje ne morejo preživeti ...

Težko, a osrečujoče je zato poslanstvo, ki nam ga nalaga Gospod, poslanstvo jagnjeta za ta svet. Težko, ker vemo, da bo treba za to poslanstvo dati svoje življenje. Osrečujoče pa, ker vemo, da smo vsaj malo, vsaj na tistem najnižjem dnu svojega srca tudi sami nekoliko volkovi.

(misel ob 14. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik