Da bi preživeli volkovi


»V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹,« (Lk 10,5) ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove.

Nemočni

Takšen je v ta svet poslan Jezusov učenec. Popolnoma neopremljen in neoborožen, popolnoma nepripravljen in nemočen pred silami tega sveta, pred mašinerijami, ki upravljajo s tako velikimi vsotami in s tako mogočnimi močmi, da se zdi z njimi neumno spopadati. Ker nimaš nobene možnosti za uspeh. Kdo pa si ti, da se boš postavil pred miljardno vojsko telefonske industrije? Kakšne možnosti imaš proti modnim silam, ki želijo tvojo hčerko napraviti za model poželenja? Kaj bo en sam glasek, ki med množico edini vpije drugačne besede?

Jezus bi bil težko bolj realno krut. Njegov učenec, človek evangelija, sploh nima možnosti za uspeh. Ker Jezus želi za svoje učence tiste, ki nimajo ne denarja, ne zavarovanja ne jokerja iz rokava, niti zvez na vplivnih mestih. Preprostega, ranljivega, brez orožja in brez taktik, brez moči, prepuščenega na milost in nemilost volkovom tega sveta, torej, takšnega učenca si želi Jezus. Oboroženega samo z mehkobo evangelija. Evangelija, ki pravi, da so tudi volkovi njegovi bratje in sestre.

Za volkove gre

Tudi največji optimist bi težko verjel, da jagnje v takšni družbi lahko preživi. Res je, jagnje morda (ali zelo verjetno) ne bo preživelo. Pa saj niti ne gre za preživetje jagnjet, temveč volkov. Točno, za preživetje volkov. Kajti zanje in zaradi njih so jagnjeta poslana v svet. Da se z njimi nahranijo volkovi tega sveta. Naj se zdi še tako neverjetno, so ravno zato jagnjeta temu svetu potrebna, kot hrana, kot nekaj neizogibno nujnega, volkovi jih potrebujejo, da bi torej sploh lahko preživeli. Z njimi, z njihovimi življenji se morajo hraniti, sicer bodo umrli. In ko jih pobijajo, ko jih morijo in jedo njihovo meso, so volkovi vedno manj volkovi in vedno bolj jagnjeta. Saj vedno postajamo to, s čimer se hranimo.

In tako se naš svet spreminja. Tako se širi evangelij, tako se širi mir. Z vsako besedo, z vsakim dejanjem, z vsako majčkeno evangeljsko malenkostjo v tem svetu so volkovi vedno manj volkovi, če jagnjeta vidijo v njih svoje brate in sestre. Če jim zato vračajo hudo z dobrim, sovraštvo z odpuščanjem, preklinjanje z molitvijo. Če jih tako hranijo, pa čeprav s svojimi lastnimi solzami, znojem ali krvjo, ker vedo, da brez tega njihovi bratje ne morejo preživeti ...

Težko, a osrečujoče je zato poslanstvo, ki nam ga nalaga Gospod, poslanstvo jagnjeta za ta svet. Težko, ker vemo, da bo treba za to poslanstvo dati svoje življenje. Osrečujoče pa, ker vemo, da smo vsaj malo, vsaj na tistem najnižjem dnu svojega srca tudi sami nekoliko volkovi.

(misel ob 14. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več