Potrebujem pomoč


Še ena stvar, ki smo jo izgubili, ko smo kot družba obogateli in predvsem ko smo se predali neobrzdanemu potrošništvu, so dobri sosedje. Dobili smo sicer »najboljšega soseda«, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da ostalih sosedov preprosto ne potrebujemo več. Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga vprašal za pomoč, ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo tisto, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali.

Manjvrednost?

Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni »najstniški« potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost ti daje občutek moči, ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest, čeprav mnogi mislijo, da je tako.

Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem tudi od drugih manjvreden. Samozavest, si mislimo, je popolno nasprotje tega, torej narediti nekaj sam, četudi tega ne zmoreš. In ker se seveda nihče noče počutiti manjvreden in nesposoben, nam preprosti izračun ponudi dobre razmere za razcvet najprej individualizma in potem še z njim povezane in tako razširjene izgorelosti. In ko se zraven prisesa še denar, je kombinacija dokončno ubijalska.

Samozavestni ljudje

Nadutost in trmoglavost še nista samozavest, povsem nasprotno, ljudje, ki to počnejo, so skrajno boječi ljudje, s svojo utrdbo se želijo pred drugimi zaščititi, da ne bi spoznali resnice o njih. Samozavestni ljudje so realisti. Vejo, kdo so, z grehi in lepotami vred. Natančno poznajo svoje moči in svoje šibkosti, zavedajo se jih in se jih ne sramujejo. Tako tudi razumejo, da so ljudje in ne bogovi, kar pomeni, da vedo, da potrebujejo druge in da drugi potrebujejo njih. Zato jim ni težko ponuditi pomoči, ko jo lahko, in jim ni nerodno prositi zanjo, ko jo potrebujejo. To niso samo dobri, to so tudi resnično verni in hkrati zares svobodni ljudje. Vedeti, da ne moreš sam, v tem je prava svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju (Mt 6,26-29). Ker ti je tako vse podarjeno. Neskončno si obdarovan in zato tudi neskončno vreden.

Zato Jezus, kadar ga učenci vprašajo za nasvet o molitvi, pravi takole: »Ko molite, recite: 'Oče!'« (Lk 11,2) Bodite, kar ste, otroci. Otroci se zavedajo svoje nemoči in se je ne sramujejo. Vedo, da je njihova moč v njihovi prošnji. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) Ne zato, ker tako dobijo vsega, kar si želijo, ampak ker tako pripravijo prostor Drugemu v svojem življenju. In samo tako res dobiš tisto, kar resnično potrebuješ.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več