Potrebujem pomoč

Še ena stvar, ki smo jo izgubili, ko smo kot družba obogateli in predvsem ko smo se predali neobrzdanemu potrošništvu, so dobri sosedje. Dobili smo sicer »najboljšega soseda«, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da ostalih sosedov preprosto ne potrebujemo več. Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga vprašal za pomoč, ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo tisto, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali.

Manjvrednost?

Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni »najstniški« potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost ti daje občutek moči, ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest, čeprav mnogi mislijo, da je tako.

Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem tudi od drugih manjvreden. Samozavest, si mislimo, je popolno nasprotje tega, torej narediti nekaj sam, četudi tega ne zmoreš. In ker se seveda nihče noče počutiti manjvreden in nesposoben, nam preprosti izračun ponudi dobre razmere za razcvet najprej individualizma in potem še z njim povezane in tako razširjene izgorelosti. In ko se zraven prisesa še denar, je kombinacija dokončno ubijalska.

Samozavestni ljudje

Nadutost in trmoglavost še nista samozavest, povsem nasprotno, ljudje, ki to počnejo, so skrajno boječi ljudje, s svojo utrdbo se želijo pred drugimi zaščititi, da ne bi spoznali resnice o njih. Samozavestni ljudje so realisti. Vejo, kdo so, z grehi in lepotami vred. Natančno poznajo svoje moči in svoje šibkosti, zavedajo se jih in se jih ne sramujejo. Tako tudi razumejo, da so ljudje in ne bogovi, kar pomeni, da vedo, da potrebujejo druge in da drugi potrebujejo njih. Zato jim ni težko ponuditi pomoči, ko jo lahko, in jim ni nerodno prositi zanjo, ko jo potrebujejo. To niso samo dobri, to so tudi resnično verni in hkrati zares svobodni ljudje. Vedeti, da ne moreš sam, v tem je prava svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju (Mt 6,26-29). Ker ti je tako vse podarjeno. Neskončno si obdarovan in zato tudi neskončno vreden.

Zato Jezus, kadar ga učenci vprašajo za nasvet o molitvi, pravi takole: »Ko molite, recite: 'Oče!'« (Lk 11,2) Bodite, kar ste, otroci. Otroci se zavedajo svoje nemoči in se je ne sramujejo. Vedo, da je njihova moč v njihovi prošnji. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) Ne zato, ker tako dobijo vsega, kar si želijo, ampak ker tako pripravijo prostor Drugemu v svojem življenju. In samo tako res dobiš tisto, kar resnično potrebuješ.

(misel ob 17. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik