Besede za srce

Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega.  Težko je biti šibek  Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na v...

Učenci, iz strahu pred ljudmi zaklenjeni v svoje prostore (Jn 20,19), so velikonočna podoba, povsem primerna današnji. Spomni me na tistole povsem resnično zgodbo izpred par tednov, ki jo je Patricija Maličev opisala na svoji strani, o nesrečnem trenutku, ko se ji je na Barju avto vkopal v vlažno in gosto zemljo in vsemu trudu navkljub ni zmogel ven. Za pomoč je prosila mimoidočo družino, starša z otrokoma, a je v tistem, ko je mati brez pomisleka že stopila, da bi pomagala, oče strogo zabrusil, da vsled socialne distance nihče ne sme narediti niti koraka naprej. Zatem so mimo prišli ljudje, ki so vendarle pomagali, kljub zapovedim, kljub strahu, da ni morda gospa morda med okuženimi, brez maske in brez rokavic, ker jih pač niso imeli s seboj, so avto uspešno spravili iz blata, gospo v ganljivi jok. »“Da nikoli ne odrečeš pomoči ljudem”, sem rekla sinu, ne da bi se v vzvratnem ogledalu najina pogleda srečala. “Nikoli.” To so nam vedno govorili doma, in ni pomembno, da gre za druži...

Še ena stvar, ki smo jo izgubili, ko smo kot družba obogateli in predvsem ko smo se predali neobrzdanemu potrošništvu, so dobri sosedje . Dobili smo sicer »najboljšega soseda«, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da ostalih sosedov preprosto ne potrebujemo več. Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga vprašal za pomoč, ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo tisto, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali. Manjvrednost? Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni »najstniški« potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost ti daje občutek moči , ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest , čeprav mnogi mislijo, da je tako. Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem t...

Slovenski prevod besede »parákletos«, s katero Jezus poimenuje Svetega Duha, »Tolažnik«, morda ni najbolj na mestu. Omenjena beseda namreč prihaja iz pravnega besedišča in pomeni »zagovornika (advokata), pomočnika, branitelja ali pa pričo, posrednika, prijatelja.« (SSP, 1628) Torej nekoga, ki se v (pravnem) boju zavzema zate, ki je na tvoji strani in ti skuša pomagati, da bi se pred sodnikom rešil iz zagate, v katero si padel. Danes je advokat sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto tebe. V Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove. »Pridi, Sveti Duh« Pa saj ne gre samo za sodišče, za svet gre, za življenje, ki je večje od človeka, pred katerim se človek zgrozi, kakor sem se sam takrat, ko sem kot duhovnik prvič nekoga spovedal. Tako nenadoma se je to zgodilo, kar spotil sem se, ko mi je župnik, ki me je povabil v župnijo kot novomašnika, poslal v spovednico. Noge so se m...

Da sem grešnik, da sem torej nepopoln človek, je sicer kruto, a precej trdno dejstvo. Do njega ponavadi pridemo takrat, ko uvidimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo. Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne spomnil, da je vendarle ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog vseeno čaka, da bo sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi je mogoče, da se ne bo. Odpustiti in prositi odpuščanja Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik . Pomeni namreč, da moraš biti sposoben ponižati se, kar pomeni sprejeti to, da si tak, kot ...