Preskoči na glavno vsebino

Od grešnika do sina, od sina do brata


Da sem grešnik, da sem torej nepopoln človek, je sicer kruto, a precej trdno dejstvo. Do njega ponavadi pridemo takrat, ko uvidimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo.

Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne spomnil, da je vendarle ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog vseeno čaka, da bo sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi je mogoče, da se ne bo.

Odpustiti in prositi odpuščanja

Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik. Pomeni namreč, da moraš biti sposoben ponižati se, kar pomeni sprejeti to, da si tak, kot si, in tudi težke posledice vsega tega. Da nisi popoln, da je greh tvoja realnost, pravzaprav celo del tebe, in da prosiš za ljubezen, za katero veš, da si je ne zaslužiš.

Toda težko je tudi odpuščati, ne samo prositi odpuščanja, morda še težje, težko je sprejeti tistega nekega izgubljenega sina, ki se vrne domov. Najprej zato, ker odpuščati pomeni, da bi se morali odreči iskanju svoje pravice, da bi se morali odpovedati povračilu za nekaj, za kar smo bili oškodovani. Da bi morali ljubiti zastonj.

To pa je človeško nemogoče, še bolj tedaj, ko smo tako oškodovani, da se tega ne da več popraviti. Nemogoče, dokler tega izgubljenega sina ne začnemo gledati kot svojega brata. Ko začnemo razumeti, da je »ta tvoj sin« (Lk 15,30), kakor ga vidimo, tujec torej, nekdo, od katerega se distanciramo, v bistvu »ta tvoj brat« (Lk 15,32), kakor nam ga predstavi Oče. Torej kot nekoga, ki je grešnik, kot sem grešnik tudi jaz sam. Kot nekoga, ki mu bom lahko že naslednji trenutek tudi sam dolžan nekaj, kar mu ne bom mogel nikoli povrniti.

Pot k spravi

Tako lahko pride do sprave med nami, o kateri tako veliko govorimo: drug drugega spominjati, da je za Boga dragoceni ljubljeni sin, in se hkrati zavedati, kako zelo si tudi jaz sam tega ne zaslužim. Kajti naj stojimo na enem ali drugem bregu, vemo, da si človek ne odpuščanja ne ljubezni ne zasluži. In da nič ne more narediti za to, da bi si ju zaslužil. Lahko ju samo sprejema kot dar Očeta, ki ljubi svoje otroke, ker je njihov oče, ne zaradi njihovih zaslug. Dar, ki ga imamo od začetka do konca, dar sprejetosti in ljubljenosti brez vsakršnega pogoja, dar, ki je na voljo vedno: v Očetu, ki čaka na pragu, da njegov sin, da njegova hči naredi prvi in edini korak proti njemu. Da reče: »Grešil sem, ker sem dvomil, da me imaš rad.« Ker je to edini dvom, zaradi katerega lahko umremo.

(misel ob 4. postni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j