Sijaj nemočne tišine

Milost je čutiti, da si želiš spremeniti. Ne da moraš, temveč da si želiš spremeniti. To je ena od najlepših stvari v nas. Hrepenenje po tem, da hodimo, da se spreminjamo, da vedno nekaj postajamo, da si želimo biti »nekaj novega«, da želimo zasijati. To je naša gora in tudi pot nanjo. Zato raznorazne »akcije«, ki si jih vsako leto zadajamo v postu, nič ni slabega v tem, če imajo pravo smer, če si zaradi njih ne želimo samo požeti aplavza pri drugih ali pri samem sebi, ampak ker se res želimo spremeniti, se spreobrniti. K temu nas lahko nagne samo občutek, nekakšna slutnja, da je pod površjem naše človeškosti, polne porazov in napak, polne umazanije tega sveta, tudi nekaj več, nek sijaj, nekaj Božjega. In tja si želimo priti.

Napor ni dovolj

Prav, da je tako. Kajti gora je v svetopisemski metaforiki vedno kraj Božjega razodevanja, tako je na Sinaju, tako je tudi na gori Jezusovih blagrov, posebno pa na tisti zadnji gori, Kalvariji, tudi tam se razodene Bog in njegova ljubezen. Če si človek torej želi na goro, si želi do Boga. In da se do tja tudi prebije, do Boga, se mora nekoliko potruditi, mora se najprej odločiti in potem vložiti nekaj svojega napora, mora se vsaj malce »spotiti«.

Vendar pa je postna pot, ta zunanja pot odpovedi in človekovih dejanj, truda in prizadevanja, vendarle premalo, da bi se človek spremenil. Človek z močno voljo morda res lahko shujša, lahko se tudi odvadi kaditi in zamenja nekatere svoje navade. A se zato še ne spremeni. Kajti resnična sprememba človeka se ne dogaja v njegovi moči, v njegovi sposobnosti, temveč ravno narobe: takrat se začne spreminjati, kadar se zdi, da ne more storiti nič več, ko je tako nemočen, da niti kričati več ne more … in umolkne.

Takrat človek zasije.

Sprememba je Božje delo

Zato se človek resnično spremeni šele, ko začne moliti, iz katerega koli razloga že, iz ponižnosti, obupa, stiske ali veselja. Bom rekel še malce drugače, bolj v skladu z gorniškimi okoliščinami: ko torej na vrhu gore, na katero je splezal z lastnimi močmi in sposobnostmi, umolkne, gleda, opazuje in kot veličasten razgled občuduje Božje delo nad samim seboj. Ko torej pusti, da ga začne Bog z življenjem spreminjati, ne nujno v isti smeri, kot si jo je zamislil sam. S spremembami je namreč kakor s semenom, vrženim v zemljo. Človek orje zemljo, poseje in zaliva, pomlad pa daje Bog (prim. 1 Kor 3,7): kadar in kakor hoče On.

Zato se z gore drugačen ne vrne samo Jezus, temveč tudi njegovi trije učenci. Na gori so se namreč naučili nekaj pomembnega: da je za spremembo potrebno iti v oblak (Lk 9,34), v nekaj neznanega potemtakem, morda celo grozljivega, ter umolkniti (Lk 9,36) in poslušati (Lk 9,35). Nekaj tistega torej, česar v našem svetu že dolgo ne znamo več.

(misel ob 2. postni nedelji, leto C)