Preskoči na glavno vsebino

Ampak


Imeli smo že tekmovanje za naj zdravnika, tudi za naj žensko, celo izbora za naj župnika se je nekdo domislil, vsako leto iščemo raznorazne osebnosti leta, pa misice vseh mogočih zaselkov, tretje leto zapovrstjo pa baje tudi naj besedo. Beseda leta 2018 je čebela, srebro je osvojila mikroplastika, druga spremljevalka pa je postala skodelica kave, menda ona Cankarjeva.

Toda če bi bili predlagatelji kolikor toliko iskreni in pošteni do samega sebe, bi morala v ožji izbor prav gotovo priti tudi beseda ampak. Morda pa gre za zaroto in so jo jezični dohtarji kar namenoma prezrli. Vedeli so, da ji ni para. Zarota, vam povem, mastni denarci so jo morali odgnati s seznama, moralo je biti tako, da ne bi besedi, ki je Slovence prikovala na svetovni zemljevid, zmage pred nosom speljal nek avtsajderski pritepenec. Še dobro. Saj je čebela res lepa beseda, tudi lepa živalca, radi jo imamo, kako tudi ne, edina živalca je, za katero Slovenci rečemo, da je umrla in ne poginila. Nihče ne misli na njeno želo, spominja nas na vse lepo, na pregovorno slovensko pridnost, na tiste mile tone otroštva, skoraj kot himno smo jo recitirali, čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže čebelica leti z neba.

Ampak, bodimo pošteni, veliko raje – in to vedno bolj – imamo besedo ampak. Kako tudi ne? Izjemna beseda je to, čudežna pravzaprav, ker reši vse težave. Ste kaj ušpičili? Ste tisti Ciciban, ki venomer razgraja, ki mamici nagaja, ste tisti Ciciban? Ste se v čem pregrešili in so vas zasačili s prsti v kaki predragi marmeladi? Nič hudega. Ko se boste opravičevali, samo dostavite to čudodelno besedico in vse je spet kot iz škatlice. Tako namreč dokažemo, da pravzaprav nismo ničesar krivi, krivdo preprosto preložimo: ampak razloži, da smo le nedolžna žrtev slabega vremena, obupnih razmer na delovnem mestu, nesrečnega spleta okoliščin ali pa da smo bili v greh kako drugače pahnjeni. Samo en majčken ampak in vse je kot poprej, še vedno smo tako lepi, kot smo bili še do nedavnega. Ali pa si to predstavljamo le sami.

Zato je ta beseda največja laž. Ker ji sami verjamemo. Pač lažje živimo tako, da ne nosimo na plečih nobene krivde, nobene nepotrebne uteži na mehkih ramenih. Toda to je vseeno laž in kdo pravi, da je laž lažja od krivde? Menda se zato kot kristjani tolikokrat obsojamo, se trkamo na prsi in skrušeno, nekoliko v rdečici izdavljamo: »Priznam, da sem grešil,« brez enega samega ampak za tem.

Ni to nekakšno devanje v nič, ne, realnost si stavimo pred obraz, taki smo v resnici, to si rečemo, nismo idealni Cicibani, grešniki v mislih, besedah in dejanju smo. In to govorimo prav zato, ker to nočemo biti. Kdor prizna greh, kdor se tako obsodi, brez izgovorov in prelaganj krivde, to naredi, ker noče biti grešnik, zato prosi odpuščanja, zato pove, kdo je v resnici – ker tisti hip že ve, kdo bi rad bil, česa ne sme in tudi noče več delati. Če pa ne laže Ciciban, potem je fant od fare; naj skače, vse potare, da le ne laže Ciciban!

»No,« boste rekli, »je že res tako, ampak …«

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, marec 2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n