Strupena kratkovidnost

Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v svojih rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se sekira, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko v mačkastem jutru iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še sprašuje o otrocih, ko se enkrat odtuji od svojega zakonca? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati?

Sedanjost, ki uničuje prihodnost

Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed, bolje siti starši kot siti otroci, nek takšen pregovor smo si postavili za moto življenja, rek, s katerim se nikdar v vsej zgodovini nihče ne bi strinjal. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še na ta trenutek smo zazrti s svojim pogledom, samo na danes, jutri bomo že kako.

Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj faustovskega, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno.

Samouničujoča slepota

Dogodki, ki jih v evangeliju našteva Jezus, so kakor večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof je privlekel na plano. Nekaj sporočajo, ti dogodki, tako pravi Jezus. Tudi naši dogodki, tisto vsakdanje breme, ki nam ga postrežejo mediji, ko se utrujeni privlečemo domov in večerjamo, tudi tista poročila o mnogokaterih pripetljajih, tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, tudi tisti nekaj sporočajo, nam želijo nekaj povedati. Jezus z njimi svari, Galilejce in nas, ki poslušamo podobna poročila, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne realnosti, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi.

Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Ni pa dovolj samo zamomljati s ščetko v ustih, še povleči potezo ali dve je treba in že danes iti po drugih stezicah, morda tudi po tistih, ki so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave … Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (R. Baden-Powell)

Spreobračamo se (tudi) za naše otroke.

(misel za 3. postno nedeljo, leto C)