Preskoči na glavno vsebino

Strupena kratkovidnost


Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v svojih rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se sekira, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko v mačkastem jutru iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še sprašuje o otrocih, ko se enkrat odtuji od svojega zakonca? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati?

Sedanjost, ki uničuje prihodnost

Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed, bolje siti starši kot siti otroci, nek takšen pregovor smo si postavili za moto življenja, rek, s katerim se nikdar v vsej zgodovini nihče ne bi strinjal. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še na ta trenutek smo zazrti s svojim pogledom, samo na danes, jutri bomo že kako.

Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj faustovskega, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno.

Samouničujoča slepota

Dogodki, ki jih v evangeliju našteva Jezus, so kakor večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof je privlekel na plano. Nekaj sporočajo, ti dogodki, tako pravi Jezus. Tudi naši dogodki, tisto vsakdanje breme, ki nam ga postrežejo mediji, ko se utrujeni privlečemo domov in večerjamo, tudi tista poročila o mnogokaterih pripetljajih, tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, tudi tisti nekaj sporočajo, nam želijo nekaj povedati. Jezus z njimi svari, Galilejce in nas, ki poslušamo podobna poročila, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne realnosti, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi.

Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Ni pa dovolj samo zamomljati s ščetko v ustih, še povleči potezo ali dve je treba in že danes iti po drugih stezicah, morda tudi po tistih, ki so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave … Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (R. Baden-Powell)

Spreobračamo se (tudi) za naše otroke.

(misel za 3. postno nedeljo, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j