Besede za srce

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu, čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo . Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna! Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna, kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki

Roka je lepa in dobra stvar. Koliko dobrega se da narediti z njo, pobožati, posaditi drevo, skuhati večerjo, napisati knjigo. Tudi noga , na koliko obiskov te lahko odpelje, na kako visoko goro te spravi. Tam se oko čudi lepoti stvarstva in se tako nauči opaziti lepoto tudi v sočloveku. A kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati. Kako dobra je stvar sama po sebi, je torej stvar človekove odločitve – kako in za kaj jo bo uporabljal.  Zmeda  Vse je torej zelo enostavno. Kako torej, da zlo sploh obstaja? Prepričan sem namreč, da nihče noče delati slabega namenoma , ne, mislim, da si v osnovi vsi želimo delati dobro in prav, saj je tudi Raskolnikov v romanu »Zločin in kazen« na primer ubijal, da bi s tem človeštvu naredil celo uslugo. Torej najverjetneje slabo delamo preprosto zato, ker ne vemo , da je to nekaj slabega. Saj je zlo na svetu zaradi prevare , spomnite se samo prepričevanja kače v raju, ki je obrnila stvari na glavo, da je Bog slab

Očitno nikdar ni bilo nič drugače. Tudi apostoli so se ujeli v past varajoče miselnosti sveta, ki časti zmagovalce, prvake. »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,34) Od kod ta naša sedaj še toliko bolj poveličana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši v čemerkoli že? Da bi bili v svoji okolici vsaj opaženi, če že ne oboževani?  Prvaki so sami  Mislim si, da je za tem silnim siljenjem v ospredje, vsemi mogočimi tekmovanji, šovi s talenti in doseganjem rekordov pravzaprav velik strah pred samoto . Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to verjetno počne zato, ker se ima tak, kakršen je, za nekoga brez vrednosti .  Svet pa ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti . Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Kvečjemu nasprotno, saj vemo, da je cena zmage velikokrat tudi veliko sovražnikov, saj si nad vsemi le, če si tam edini – in potemtakem tudi sam . Samota pa ne prinaš

Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev . Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.  Kdo je učenec?  Zato je lažje razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus z razlago, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učenik. Ustraši se ne toliko za svojega učitelja, kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in u

Če smo se zadnjikrat z Jezusom ukvarjali z všečnostjo, pa stopimo danes z njim v še eno rak rano sodobnega sveta, v nesposobnost komunikacije , ki jo nakazuje gluhonemi človek.  To je huda bolezen, gluhonemost, kajti gluhonemi ne sliši in ne govori, torej ne zna in ne zmore komunicirati. Zato ne zmore človeških stikov in ostaja vedno bolj sam, ljudje namreč kmalu obupamo nad komunikacijo s takimi, kar spomnite se, kako težko je nekomu, ki ne sliši dobro, kaj dopovedati. Zato taki kot ljudje počasi propadajo, zaradi nelagodja se jim ob neuspešnih poskusih kmalu pričnemo izogibati. In ravno zato je ta bolezen tako težka in huda, ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas, v potrebi po drugem , namreč. Ljudje pač potrebujemo človeških stikov bolj kot česarkoli drugega.  Socialna gluhonemost  A se ta bolezen kljub temu širi tako hitro, da se tega niti ne zavedamo več. Ne obstaja samo fizična, ne, tudi hujša, socialna gluhonemost, gluhonemost po lastni izbiri bi ji lahko rekli, in