B'ndima

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu, čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo. Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna!

Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna, kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki visijo z utrujenih trt, kako težko jih je brati, jih trebiti, kakor da bi iskal zrnce zlata v blatu, kako dolgo traja, preden se napolni brenta, ah, kako težko je šele kmetu, ki mu je šel celoletni trud skorajda v nič … 

Toda kljub vsemu je na koncu vsake letine b'ndima in na koncu vsake b'ndime vino in pršut, ne glede na vreme, ne glede na obilnost in sladkobo grozdja, in štruklji tudi, in to mi je od vsega pri b'ndimi najlepše, da je človek na koncu leta vendarle, vsemu navkljub, sposoben hvaležnosti. Morda je zato vino tako dobro, morda je zato vsaka kaplja res kakor košček sonca s teh naših lepih bregov, ker je res vsaka kaplja, naj bo sladka ali grenka, hči zahvale. 

S hvaležnostjo pa je tako, da je, če je pristna in iz srca, vedno nekoliko težka. Vedno se ob njej človek začne počutiti majhen, zaveda se namreč, da nič ni samo sad njegovih sposobnosti, nenazadnje prav to najbolj očitno pokaže slaba letina, da je tisto, kar mu je dano, ko nazadnje dvigne kozarec svojega vina, da bi nazdravil, vendarle srečanje njegovega truda in velike Božje dobrohotnosti, njegove pridnosti in dobre volje ljudi, ki so se odzvali njegovemu vabilu. Res, zato je vino nekaj tako dobrega in zdravilnega, ker je to res nekaj, v čemer je toliko truda, potu, celo krvi, bi rekel, in nekaj, kar je prignalo na kup ljudi, in tisto, kar je po »čudnem slučaju« vse to združilo in prevrelo in se očistilo. 

Teh besed ne pišem za vinogradnike in vinarje, prepričan sem, da jim je vse to že dolgo jasno. To pišem zase. Da bi bil vsak moj kozarec, ki ga spijem, vsaj toliko poln hvaležnosti kakor vina. Da bi se v vsakem požirku zavedal, da ga nisem vreden, pa sem ga po »čudnem slučaju« vendarle dobil. In da bi tako razumel tudi Sveto Kri, ki si je za svoje mesto med nami izbrala prav tisto, kar priteče iz b'ndime. 

Na zdravje!

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, september 2021)