Besede za srce

Takole je bilo: po dolgem dnevu s Plamenčki, vrhpoljsko mladino, po igrah in katehezah in tradicionalnem zaključku pri ognju sem se s spalno vrečo zavlekel v osamljen senik, mejdun, kako je lepo v hladni poletni noči zaspati na senu, napravim se, še z napol odprtimi očmi nekako do konca zmolim brevir, ravno odložim očala in tik preden dokončno utonem v spanec, me prebode nekakšno hrkanje. Sprva temu ne posvetim pozornosti, samo obrnem se, da spalka s senom zašumi pod menoj. In ko ima ravno spet vse potihniti, spet to hrkanje, kihanje, cmokanje in zraven še praskanje. Vzamem baterijo in gledam. Ničesar ne vidim. Vstanem, se malce sprehodim in potem zagledam nad sabo samo dolg rep, ki smukne v lino. Sprožim par glasov, zaploskam, tako bom polha zagotovo odgnal. In sem ga res. Za uro ali dve. Še pred jutrom pa me je zbudil pravi rompompom, kakor da so imeli tam gori pod streho zabavo, morda celo pojedino, glede na to, da je bil žir prav na vogalu … In nisem več zaspal.  Nisem ga znal ...

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu, čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo . Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna! Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna, kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki ...

Okoli 12. avgusta zvečer se ponavadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »Solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi . Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mrazu niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.  V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nim...

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.  Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med p...

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice )  ...

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjen...

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je refren irske skupine Dervish » They can't stop the spring « (2007), navdihnjen z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, ki naglas kriči: »Lahko naredite karkoli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Rad si ga pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že mnogo prej. Da namreč življenje zmaga , vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za ceneni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega , kakor je resnično zelenje, ki se te dni prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje , danes, ko topli vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v lj...

Kakó bit’ hočeš poet, in ti pretežkó je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo? Stanú se svojega spomni, trpi brez miru! (France Prešeren, Pevcu ) Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico , napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. » Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha? « Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec? Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni » ...

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah, na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik … Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zm...

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako...

Klepetulja sem po naravi, ne da se ne bi mogel ustaviti, ko enkrat odprem usta, pa vendar, veliko in naglas govorim, posebno s prijatelji. Ravno tako se je začelo, ko smo se oni dan po dolgem času spet videli, na Snežnik smo šli s prijateljem in prijateljico, v globoke slovenske gozdove, iz katerih je vel hlad, ozaljšan z žvrgolenjem tisočih ptic in samoto, prijetno samoto, ki človeku, meščanu vedno tako dobro dene. Bilo je pač po dolgem času, to imam reči v svoj bran, in zato si je bilo treba veliko povedati, treba se je bilo veliko smejati, tudi to dobro dene, dati čas od vsega hitenja pozabljenim stvarem. Ne bom si očital, da sem ob tem pozabil tisto pomembno stvar, o kateri je pisal Zaplotnik, »da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati.« A tako pač je, ko šele stopiš na pot navkreber, ko se iz avta s hrupno glasbo spraviš v tišino, ko se s še vedno polno glavo reklam in živopisanih napisov preseliš v zeleno mirovanje, še nisi tam. Si še vedno v d...

Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce. Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Ko...

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.« Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ...

Do smrti ne bom pozabil tistih opojno lepih večerov, ko me je oče pospremil v posteljo. Sam sem se do vratu zakopal v tople rjuhe in si za družbo vzel medvedka, oče pa se je ulegel poleg mene, vzel knjigo in začel brati. In sva šla, v svetove, ki jih nisem nikdar videl, a ki sem jih živel, kot bi bili moji lastni. Največkrat je tam na postelji norčije uganjala Pika Nogavička s Tomažem in Anico, pogosto so k oknu z barko prišli tudi pogumni fantje Bratovščine Sinjega Galeba, pa še mnogo drugih junakov od blizu in daleč, princi in kralji, vile in škratje, zmaji, kozlički in prašički ... Užival sem v njihovi družbi, tako zelo, da sem se vedno krepko zdrznil, ko je kdaj pa kdaj očetov glas zamrl. Njegova glava je omahnila nad knjigo, utrujen je bil od teže celega dneva. Pa sem ga zbudil, češ: »Daj še, daj še!« Nisem razumel njegove utrujenosti, ko pa je tako napeto, ko se vendar toliko dogaja! In se je zdrznil, si pomel oči in nadaljeval, dokler nisem jaz omahnil v sanje. Neverjetno raz...

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, se usedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega. Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Nenazadnje je vedno še toliko za postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo. Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo aktivnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z g...

Nisem vedel zanjo. Potem sva se srečala. Na koncertu Carmen manet sem sedel in one so jo zapele. Lepo, zares lepo. Pretresljivo je odmeval Arnesen med stoli Gallusove dvorane. Besedilo pa ... se mi je zdelo nekoliko preveč preprosto za takole veliko skladbo. Seveda sem slišal samo prvi verz: » I believe in the sun even when it is not shining. « (Verujem v sonce, tudi ko ne sije.) Ostala dva sem tisti trenutek preslišal. Nekje v meni je namreč avtomatizem, ki podobne sladkobne misli ustavlja že kar na vratih in jih pošilja proč. Tako je, ker so mi začele že presedati, pozitivne misli za lep dan in kar je temu podobnega. Preveč jih je dandanes in premalo resnice je v njih. V preddverju sem izvedel za celotno besedilo. I believe in the sun even when it is not shining, I believe in love even when I feel it not, I believe in God even when He is silent. Verujem v sonce, tudi ko ne sije, verujem v ljubezen, tudi ko je ne čutim, verujem v Boga, tudi ko molči. Zmrazilo me je po ...

Kljub temu, da je bilo letošnje poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, » oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem « (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih , ki jih ravno zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. V torek sem sedel na umetnem otočku v Strunjanu, z nogami v morju in z očesom na biserih, ki so se lesketali na vodni gladini. Nekoliko hladen vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepo...

Lahko rečem, da jim je uspelo. Odkrili so mojo ahilovo peto. Iz dokaj srečnega človeka na Zahodu, ki ima vsega na pretek, sem postal človek, ki si kljub temu kar naprej nečesa želi, in sem zato nesrečen. Tako je pač vedno bilo, nemirno je naše srce , vedno, dokler se ne spočije v tebi , je odkril sv. Avguštin, toda odkritje današnje dobe je izjemno: človeka se ne sme prepričati, da nekaj že ima in naj bo zato vesel, ne smemo mu povedati, v kako lepi deželi živi, kako toplo ognjišče ima doma, kako prijazni so ljudje, ki živijo z njim. Nikakor, treba ga je prepričati, da nečesa izredno pomembnega in potrebnega nima , da so druge stvari boljše in lepše od tistih, ki jih ima. Potem ne bo miren, potem bo iskal, potem bo vse svoje dragocenosti dal za to, da bi to, česar še nima, vendarle imel . Da bi bil srečen, da bi bil zadovoljen. Toda največja ukana temu šele sledi. Ko se človek do tega končno le prebije, ko odšteje dvesto, tristo evrov, ko zamenja avto ali hišo ali ženo, sploh ni zad...

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se čim bolj mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke. Enako huda sveta jeza me je zagrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve prinesel povsem izmučeno cvetje izpod oltarja in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču t...

Prav mogoče, da že imate novi urnik vaših otrok. Prav mogoče, da ste ga tudi že dopolnili … ali napolnili. Poleg šole še verouk in angleščina, treningi nogometa, pa tekme, ki sodijo poleg, glasbena šola, pa plesne vaje in morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Utrujajoče, se vam ne zdi? Pa ne mislim samo na starše, na otroke mislim. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Č...