Preskoči na glavno vsebino

Velikonočna atletika


Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce.

Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Koliko lažje, prikladneje bi bilo, če bi bil Jezus truplo. Kar je tudi bil. In če smo iskreni, bi nam bil tak bolj všeč. Saj tudi otroke postavimo pred ekran, risanko ali dve, Pujsa Pepa, Maša in medved, samo da imamo trenutek miru. On pa ni tak, da bi gledal risanke. On je živ. Če pa je živ, potem hodi. In če hodi, je prav mogoče, da bo že čez trenutek popolnoma drugje, s prstom bo raziskoval vtičnico, risal bo po steni, Mene, tekel, uparsin, razmetal bo omare – ali pa stojnice, razsul bo denar in udrihal z bičem po templju. Kot vsako življenje in vsak živ odnos je Jezus vedno nov in nepredvidljiv.

Lahko je kjerkoli. V komerkoli. V kateremkoli dogodku, tudi tam, kjer si ne bi nikoli mislili, da ga bomo našli. Ker ga ni tam, kamor smo ga položili. Niti ne sme biti tam. To je tisto težko pri vstalem Jezusu in pri krščanstvu. On namreč v naše življenje prihaja tak, kakršnega nismo pričakovali, nov je in nepoznan, kot je tak vsak človek, ki stopi v naše življenje, pa četudi smo še sinoči zaspali ob njegovi rami. On ni Kristus orumenelih strani starih veroučnih učbenikov, ni Kristus našega nostalgičnega otroštva, ni Kristus, prijetno domač kot Veseliček na oltarju. Nov Kristus je, nenavaden in šokantno drugačen od naših predstav in želja. Vedno znova nam uhaja, beži nam iz starih struktur, iz varnih okolij, iz gotovih rešitev, iz vprašanj, na katera poznamo odgovore, in teče tja, kamor moramo priti, pa nismo šli, ker nas je bilo strah ali ker se nam ni ljubilo. In nam gre zato na živce.

Toda On je ravno zato naporen. Moti nas in vznemirja, nas provocira in sprašuje kot učenca na poti v Emavs, da bi nas pognal iz groba, iz zatohle rutine, da bi nas obrnil in nam spremenil smer popotovanja – namesto proti grobu, proti življenju. To je velikonočna atletika, vsakdanja rekreacija kristjana.

Tri, štiri, zdaj! Kdo bo prvi?

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, maj 2019)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j