Velikonočna atletika

Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce.

Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Koliko lažje, prikladneje bi bilo, če bi bil Jezus truplo. Kar je tudi bil. In če smo iskreni, bi nam bil tak bolj všeč. Saj tudi otroke postavimo pred ekran, risanko ali dve, Pujsa Pepa, Maša in medved, samo da imamo trenutek miru. On pa ni tak, da bi gledal risanke. On je živ. Če pa je živ, potem hodi. In če hodi, je prav mogoče, da bo že čez trenutek popolnoma drugje, s prstom bo raziskoval vtičnico, risal bo po steni, Mene, tekel, uparsin, razmetal bo omare – ali pa stojnice, razsul bo denar in udrihal z bičem po templju. Kot vsako življenje in vsak živ odnos je Jezus vedno nov in nepredvidljiv.

Lahko je kjerkoli. V komerkoli. V kateremkoli dogodku, tudi tam, kjer si ne bi nikoli mislili, da ga bomo našli. Ker ga ni tam, kamor smo ga položili. Niti ne sme biti tam. To je tisto težko pri vstalem Jezusu in pri krščanstvu. On namreč v naše življenje prihaja tak, kakršnega nismo pričakovali, nov je in nepoznan, kot je tak vsak človek, ki stopi v naše življenje, pa četudi smo še sinoči zaspali ob njegovi rami. On ni Kristus orumenelih strani starih veroučnih učbenikov, ni Kristus našega nostalgičnega otroštva, ni Kristus, prijetno domač kot Veseliček na oltarju. Nov Kristus je, nenavaden in šokantno drugačen od naših predstav in želja. Vedno znova nam uhaja, beži nam iz starih struktur, iz varnih okolij, iz gotovih rešitev, iz vprašanj, na katera poznamo odgovore, in teče tja, kamor moramo priti, pa nismo šli, ker nas je bilo strah ali ker se nam ni ljubilo. In nam gre zato na živce.

Toda On je ravno zato naporen. Moti nas in vznemirja, nas provocira in sprašuje kot učenca na poti v Emavs, da bi nas pognal iz groba, iz zatohle rutine, da bi nas obrnil in nam spremenil smer popotovanja – namesto proti grobu, proti življenju. To je velikonočna atletika, vsakdanja rekreacija kristjana.

Tri, štiri, zdaj! Kdo bo prvi?

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, maj 2019)