Besede za srce

Si to res ti? / Ali je vse samo še / čet dži-pi-ti? Tale kratka pesem neznanega avtorja, ki sem jo pred nekaj dnevi zasledil na družbenih omrežjih, zarisuje precej trpko podobo naše resničnosti. Kajti pri tem orodju umetne inteligence ne gre samo za to, da bi to (p)ostalo priročen pomočnik pri opravljanju rutinskih vsakodnevnih nalog, ki so nam po nepotrebnem jemale čas, nikakor, kolikor vidimo, je umetna inteligenca (UI) zagotovo postala nekaj, kar misli namesto nas , saj z lahkoto in precej hitreje opravi s stvarmi, ki so nekoč zahtevale naš umski napor. V nekaterih primerih je komu postala tudi prijatelj, ki ga v realnem svetu nima.  Kako nas UI spreminja  Zato se je povsem na mestu vprašati, ali ni UI ob tako pomembni vlogi v človekovem življenju že začela spreminjati moralne krajine, ali niso naše odločitve in vrednote že vsaj nekoliko spremenjene tudi na podlagi tega, kar proizvede ta mogočna mašina. Kajti sposobnost naprav, da proizvedejo pomensko povsem ustrezna besed...

Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa.  Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po ...

Ste že videli rezultate ankete, ki pravi, da je pri osnovnošolcih, starih med 12 in 15 let, orodja umetne inteligence (UI) že uporabljalo 88% vprašanih? Seveda gre za precej pričakovan podatek. Bolj pa vas bo presenetilo, da omenjeni najstniki teh orodij ne uporabljajo samo za šolsko delo, temveč se nekateri od njih k umetni inteligenci zatekajo zaradi osamljenosti, za preganjanje dolgčasa in kot k prijateljici.  Seveda se UI ni treba bati, vse dokler razumemo, da je ta kot vsa druga v zgodovini razvita človeška orodja naš pomočnik in ne gospodar. Kakor mnogo stvari se je pač tudi UI razvila iz istega namena kot avtomobil ali pralni stroj, ljudje pač vedno znova iščemo načine, s katerimi bi olajšali svoje delo in življenje. In če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka.  Vendar pa pri takšnem načelu iskanja bližnjic problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, in...

Noseča Marija, ki je »vstala in se v naglici odpravila v gore« (Lk 1,39) je posebno vesela stvar. Ko nekdo naredi nek napor, torej gre »v gore« samo zato, ker je to nekaj lepega, ne pa, ker bi to bilo treba , ko nekdo drugega pokliče samo zato, da povpraša, kako je z njim, ko nekdo pride na obisk, samo zato, ker bi te rad videl. Dete v človeku se zgane, kakor otrok postane tudi »Elizabeta«, polna Svetega Duha (Lk 1,41), mladosti, lepote, veselja, tak postane človek, ko ga obdarujemo z zastonjskostjo !  In mi ravno zato, ker je to nekaj tako zelo pomembnega , ne da miru misel, da je tega med nami dandanes tako zelo malo. Kot da se nimamo z drugimi več česa veseliti, je minila naša pripravljenost storiti kaj iz lastne pobude in zagnanosti, iz navdiha, ne pa zato, ker nam je to ukazano, ker je to naša dolžnost. Da bi torej komu zgolj iz veselja storili kaj lepega. Samo še utrujeno se plazimo skozi življenja, tečni, napeti, nesposobni enega samega nasmeha, ene same stvari, ki bi jo nar...

Govorili smo že, da Bog danes na svet prihaja čisto drugače, kot si ga predstavljamo, ne kot posladkana figura v jaslicah, ne kot Božiček s polnim košem daril, temveč zahtevno, vznemirljivo, izzivalno, prav kakor tedaj, z odprtimi vprašanji našega življenja in naše družbe, tako zato tako močno izzivalnimi, da bi nas ta silila k odgovoru in odzivu. Ker gre za to pri njih, kakor pri Mariji, ali bi postala Mati Božjemu Učlovečenju, namreč za vprašanja, preko katerih želi Bog priti na svet: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31)  Odrešenik prihaja na svet preko našega odgovora, natanko tako.  Strah ob tem ni nič kaj nenavadnega, normalen je. Tudi Marija »se je pri teh besedah prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.« (Lk 1,29) Gre za napor , gre za spremembo, gre za tveganje, zato nas zahtevne stvari plašijo, ob njih se počutimo nezadostne, nemočne. Zato se ob njih velikokrat podamo v beg. Vse stvari, ki jih posebno radi počnemo v adven...

Še poznate tisto Jezusovo, ko je svojim učencem jasno povedal, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27)? Kdor si misli, da gre samo za prispodobo, se moti. Ker je Jezus za svoje učence hotel ljudi, ki delajo, ki se trudijo. To pomeni nositi svoj križ, narediti nekaj v svojem življenju nekaj težkega.  Delo je namreč napor , ker je delo ustvarjanje . Ustvarjati pa je težko, pomeni vzeti neko stvarnost in jo spremeniti, narediti v svojem življenju, v svoji resničnosti, iz nečesa starega nekaj novega, počasi, korak za korakom, najprej se goji drevo, da se ga potem požaga, shrani, da se mu poišče primerno obliko, da se to obliko tudi ustvari. Da se kaj spremeni, je treba veliko potrpežljivosti , pomislite samo, koliko časa in nežnosti je bilo treba, da je Jožef pooblal eno samo mizo, da niso iz nje gledale ščetine, ki bi ranile dlan, koliko časa je bilo treba eno samo ploskev gladiti in ravnati. In pomislite, koliko časa, truda in potrpljen...

Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira zgolj v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti .  Povprečnost  Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti , o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človek...

Jezusovo vprašanje »Kdo sem?« je za njegove učence precejšnjega pomena. Ker so bili že nekaj časa skupaj, gre torej za vprašanje, kaj po vsem, kar so že doživeli, kar so izkusili v njegovi družbi, od njega pričakujejo, predvsem pa kdo si želijo ob njem postati. Zato Petrov »Ti si Kristus,« (Mr 8,29) ni uspešno uganjena zagonetka, temveč čisto prava odločitev . Za Kristusom želimo hoditi, kot Kristus želimo živeti, Njegovi želimo biti.  Kdo je učenec?  Zato je lažje razumeti, zakaj Peter tako paničari, ko prične Jezus z razlago, kdo je v resnici Mesija – in kdo potemtakem njegov učenec, saj mora vendar tisti, ki mu sledi, opraviti enako pot kot njegov Učenik. Ustraši se ne toliko za svojega učitelja, kot zase. Saj biti njegov učenec tako očitno ne pomeni samo ugleda, ki so si ga pridobili s številnimi popularnimi čudeži, ne pomeni toliko neke moči, veljave, ne, »začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zav...

Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo, da se, da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena realnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. »Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« (Mr 3,25) Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki , beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen .  Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je zgolj v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo,...

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu , kjer je moral premagati strah, da je materi ubral solzice , bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice )  ...

Nekdo jih je postregel, nekdo jih je umil , ko so sedeli za isto mizo, enega za drugim, brez razlike, a ne brez bolečine, saj je vedel, kdo so, vedel je, da si tega niso zaslužili, z ničimer, saj je vedel, ko je hodil od enega do drugega, »Ta me bo zatajil,« »Ta me bo izdal,« »Ta me bo zapustil.«  A je to Jezus vseeno počel, kljub bolečini, je pač hotel, da bi vsi ti ljudje ostali skupaj . Samo zato. Odpustil jim je. Računal je z njihovo šibkostjo, z njihovo slabostjo, z njihovimi napakami, nepopolnostjo, to je ta »ljubezen do konca« (Jn 13,1) – narediti vse, ampak res vse, da bi skupnost ostala skupaj. Tudi nekaj tako gnusnega kot je umivati noge … Premagati torej sebe in si pustiti, da se trudiš, da te boli, tudi če od tega navidez ne bo nobenega haska. Da bi bilo nekaj, kar bi jih združevalo, te njihove umite noge, ta Jezusov napor. Ker je toliko stvari, ki nas ločuje in spravlja narazen, toliko razlogov je za to, da bi odšli drug od drugega stran. Mi pa moramo ostati skupaj, ke...

Da zavrneš vabilo na svatbo , mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun. Ali je Bog dober?  Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.  Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni , je gostija...

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.  Človekovo zlo  Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej pribl...

Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer.  Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala ...

»Dobri pastir da svoje življenje za ovce,« (Jn 10,11) tako Jezus utemelji, kaj pomeni biti »dobri«. Ne smemo si misliti, da je to lahko samo enkratno dejanje, ko se recimo pastir postavi pred ovce in jih pred strelom ubrani s svojim telesom. Bolj bi rekel, da je to njegova vsakdanja drža, kar pastir počne kar naprej, ko vstaja še sredi noči, ko sebi odžira grižljaj, da bi imele tudi ovce kaj jesti, pa da jih v skrbeh išče, ko so se izgubile, to je njegovo vsakdanje umiranje, mislim si, da veliko napornejše in vrednejše od tistega, ki se zgodi samo enkrat – če se brez tega vsakdanjega umiranja sploh lahko zgodi … Skratka, »dobri« pastir je tisti, ki mu je za ovce mar , in to tako, da se mu to v življenju močno pozna, pri odločitvah, pri premoženju, pri utrujenosti. Dobri pastir namreč najprej daje , to pa je najprej napor , to pomeni »dajati svoje življenje«, biti hrana ljudem, s katerimi živiš. Malo ali vse? Vendar pa je »dati svoje življenje« predvsem primerna beseda za mero ,...

Kakor gobe po dežju vznikajo v negotovih časih razne teorije zarote in svarila, zemlja je za takšne ideje danes zelo plodna in nisem prepričan, če so res namenjene temu, da bi nas obvarovale hudega in nas prepričale v resnico. Celo nasprotno, mislim, da so takšnile hudi časi dobra priložnost za vse »tatove in roparje«, ker ljudje, ko nas je strah in ko ne vemo, kaj bi, tako radi pritečemo kot ovce k pastirju , tudi če v stajo »spleza od drugod« (Jn 10,1). In danes je res veliko možnosti za strah. In veliko možnosti za napako, ker je veliko »odrešenikov«, vedno več je »vrat«, skozi katera naj bi se rešili (Jn 10,9). Katera so prava? Kateri je pravi pastir? Najti razliko Jasno je treba razumeti razliko, pravi Jezus, samo eden je pastir, drugi so tatovi in roparji. Tat »krade, kolje in uničuje,« pastir pa prihaja, da »bi imeli življenje.« (Jn 10,10) Pomembno je, kaj ima kdo za bregom, pardon, za vrati, ljubezen ali korist, kajti tako naj bi zlahka ugotovili, komu v življenju sl...

Postavil sem se k mizi v naši prazni cerkvi. Miza, oltar, to je tisto, kar nas združuje vsak dan, Jezus, on, ki ga oltar, miza samo predstavlja, on spravlja skupaj med sabo tako zelo različne ljudi. V njem se srečujemo in skupaj živimo . Brez njega ne bi. Zakaj bi hrepenel po človeku, ki ga ne maram, zakaj bi bil skupaj z njim v istem prostoru, če bi si to sam izbiral? Tako pa se srečujemo in skupaj živimo kljub temu . Kljub vsemu, kar nas ločuje. Zato me praznina cerkve, naše dvorane zadnje večerje, boli. Ne bodimo malenkostni, ta praznina mesta ob meni, da brata, za katerega je pripravljeno mesto na mizi, ni pri večerji, me mora boleti, prav je, da me boli, da ni tako kot ponavadi . Ker moram vedeti, da mi ta brat, ki je tako zelo različen od mene, manjka, če ga ni v mojem življenju. Mora boleti, da ga začnemo pogrešati . Se zavedati, da drug drugega potrebujemo. Ta bolečina je naša ljubezen . Naš napor današnjega dne, tako zelo podoben tistemu, ko smo ob isti mizi z nekom, ...

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

Ljudje imamo radi bližnjice, kakršnekoli bližnjice, radi imamo, da nekaj naredimo čimprej in s čim manjšim naporom. Od nekdaj je tako in z bolj ali manj vsako stvarjo. Če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka, danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem. Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh prenaša tudi kar na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je recimo pri učenju, posebno pa pri odnosih, itd. Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot , sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni otroci...

Kar malce na smeh mi gre, ko v evangelijih berem o velikonočnih dogodkih. Uokvirjeni v navadnost in običajnost tisti ljudje hodijo prižigat svečke na grob in na sedmino v gostilne, vstali Jezus pa – namesto da bi pridno sedel, kamor so ga položili, celo zvezali s povoji in ga zaprli za težek kamen – kot majhen in navihan otrok nagajivo skače naokoli. Vsi ga iščejo, njega pa nikjer, posebno tam, kjer bi ga radi našli. Samo vsake toliko se pokaže, da pozdravi, se nasmehne in pojé kakšno ribo, potem pa spet izgine kot kafra. Nikoli ga ni tam, kjer bi ga pričakovali, poln življenja je, tako poln, da gre svojim iskalcem gotovo že pošteno na živce. Ker se sporočilo poslancev v grobu glasi, naj grejo njegovi učenci ven, naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi, ki kot otrok živahno skače zdaj sem zdaj tja, to skoraj dobesedno pomeni, da morajo teči – in nekateri to tudi dejansko delajo – in ga loviti oziroma iskati. Kar je skoraj nemogoča naloga. Ker je lahko kjerkoli. Ko...