Nekaj bo treba spremeniti ...

Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. 

Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še ostalih osmih nadlogah. 

Tako je rekel drugi sin v Jezusovi zelo kratki, a boleče jasni priliki: »›Grem, gospod,‹ vendar ni šel.« (Mt 21,30) 

Zakrknjenost srca 

Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), najsi gre za faraona, za uporno izraelsko ljudstvo ali za Jezusove poslušalce, ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Sinov »Grem, Gospod« namreč jasno pove, da ta ve, kaj je treba narediti, pa tega ne stori, ker noče iti tja, kamor ga Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. 

Premisliti si 

Spreobrnjenje pa je v tem, tako reče Jezus, da smo si sposobni premisliti (Mt 21,29) o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre pravzaprav pri vsem skupaj za tuhtanje o poanti Jezusove prilike, izpostavljene v vprašanju z lahkim odgovorom: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« (Mt 21,31) 

Za napor gre, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...

(misel ob 26. navadni nedelji, leto A)