Nevarnost »pridnosti«

En denarij na dan (Mt 20,2), za kolikor se je gospodar vinograda pogodil s svojimi delavci, je dobra, zelo spodobna, ne samo pravična dnevnica, torej je zato tale njegova ponudba nekaj izredno velikodušnega ne samo za tiste, ki jim zanjo ni bilo potrebno delati prav cel dan, ampak za vse njegove delavce, tisti, ki so delali samo eno uro, so to samo najbolj občutili, deležni pa so je bili vsi. Zato nevoščljivost delavcev, ki so delali cel dan, sploh ni na mestu, nekako razumljiva je samo v tem, da gospodar izenači vse delavce, ne glede na to, koliko (in kaj) so med dnevom delali. Vendar ni krivičen, gospodar se je držal svoje pogodbe. Je pa zavist še bolj kot velikodušnega gospodarja razkrinkala pravo naravo »pridnih« (vinogradnikov), njihovo »hudobno oko« (Mt 20,15) namreč. 

Kompleks večvrednosti 

Njihova prva težava je v tem, da »pridni« gledajo na »lenuhe« in se imajo zaradi tega za več vredne od ostalih, ker si mislijo, da si plačilo zaradi celodnevnega truda zaslužijo, bolj kakor drugi. Treba je namreč vedeti, da so vsi delavci »najeti«, od prvih do zadnjih, nihče ni imel zagotovila, niti pravice, da bi delal. To, da so šli v vinograd in imeli delo, je bila pravzaprav posledica gospodarjeve dobre volje in ne njihovih posebnih zaslug, prav tako plačilo, ki ni bilo odvisno od njihove produktivnosti, saj je bilo to obljubljeno že na začetku dneva. Da smo, kjer smo, in da smo, kakršni smo, ni stvar nobene zasluge, vse je dar iz dobrote Boga. 

Druga težava »pridnih« je v tem, da imajo delo v vinogradu za nekaj slabšega, kot je brezdelje tistih na trgu. Tako se zazdi, kakor da so »pridni« samo zato, da bi nekaj zaslužili, ne pa, ker delati pomeni početi nekaj, kar je dobro in prav. Pa je delo v vinogradu bolj kot napor vendar privilegij, tam veš, kaj je tvoja naloga, in čeprav je težko, imaš smer in veš, kako se pride do konca. Ali ni mar to »prenašanje vročine in teže dneva« zato mnogo manjše garanje in trpljenje od tistega, ko blodiš po svetu, delaš napačne odločitve in zapravljaš svoj čas in moči, ko se upijanjaš spričo nesmiselnosti svojega življenja, ko samo bežiš po zabavah in v lenobo, zjutraj pa se zbudiš z bolečo glavo in strašno tesnobo v srcu, da si vsemu svetu v breme, saj te »nihče ni najel« (Mt 20,7)? Hudo je »postajati brez dela,« (Mt 20,3) biti vsem nekoristen.

Obrat 

Tretja, verjetno najhujša težava pa je ta, da »pridni« gledajo na plačilo namesto na dobrega gospodarja, ki jih je obdaril, da torej njihovo delo ni izraz pomoči in hvaležnosti, ampak želje po dobičku. Zato so prvi res zadnji in zadnji prvi (Mt 20,16), saj je namreč najdlje od nebeškega kraljestva prav tisti, ki je prepričan, da bo vstopil vanj. Saj se vendar nebes ne zasluži, samo sprejeti jih je mogoče. 

Zato je vsaka »pridnost« lahko nevarna, če ta ni izraz ljubezni.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto A)