Nevarnost »pridnosti«

En denarij na dan (Mt 20,2), za kolikor se je gospodar vinograda pogodil s svojimi delavci, je dobra, zelo spodobna, ne samo pravična dnevnica, torej je zato tale njegova ponudba nekaj izredno velikodušnega ne samo za tiste, ki jim zanjo ni bilo potrebno delati prav cel dan, ampak za vse njegove delavce, tisti, ki so delali samo eno uro, so to samo najbolj občutili, deležni pa so je bili vsi. Zato nevoščljivost delavcev, ki so delali cel dan, sploh ni na mestu, nekako razumljiva je samo v tem, da gospodar izenači vse delavce, ne glede na to, koliko (in kaj) so med dnevom delali. Vendar ni krivičen, gospodar se je držal svoje pogodbe. Je pa zavist še bolj kot velikodušnega gospodarja razkrinkala pravo naravo »pridnih« (vinogradnikov), njihovo »hudobno oko« (Mt 20,15) namreč.

Kompleks večvrednosti

Njihova prva težava je v tem, da »pridni« gledajo na »lenuhe« in se imajo zaradi tega za več vredne od ostalih, ker si mislijo, da si plačilo zaradi celodnevnega truda zaslužijo, bolj kakor drugi. Treba je namreč vedeti, da so vsi delavci »najeti«, od prvih do zadnjih, nihče ni imel zagotovila, niti pravice, da bi delal. To, da so šli v vinograd in imeli delo, je bila pravzaprav posledica gospodarjeve dobre volje in ne njihovih posebnih zaslug, prav tako plačilo, ki ni bilo odvisno od njihove produktivnosti, saj je bilo to obljubljeno že na začetku dneva. Da smo, kjer smo, in da smo, kakršni smo, ni stvar nobene zasluge, vse je dar iz dobrote Boga.

Druga težava »pridnih« je v tem, da imajo delo v vinogradu za nekaj slabšega, kot je brezdelje tistih na trgu. Tako se zazdi, kakor da so »pridni« samo zato, da bi nekaj zaslužili, ne pa, ker delati pomeni početi nekaj, kar je dobro in prav. Pa je delo v vinogradu bolj kot napor vendar privilegij, tam veš, kaj je tvoja naloga, in čeprav je težko, imaš smer in veš, kako se pride do konca. Ali ni mar to »prenašanje vročine in teže dneva« zato mnogo manjše garanje in trpljenje od tistega, ko blodiš po svetu, delaš napačne odločitve in zapravljaš svoj čas in moči, ko se upijanjaš spričo nesmiselnosti svojega življenja, ko samo bežiš po zabavah in v lenobo, zjutraj pa se zbudiš z bolečo glavo in strašno tesnobo v srcu, da si vsemu svetu v breme, saj te »nihče ni najel« (Mt 20,7)? Hudo je »postajati brez dela,« (Mt 20,3) biti vsem nekoristen.

Obrat

Tretja, verjetno najhujša težava pa je ta, da »pridni« gledajo na plačilo namesto na dobrega gospodarja, ki jih je obdaril, da torej njihovo delo ni izraz pomoči in hvaležnosti, ampak želje po dobičku. Zato so prvi res zadnji in zadnji prvi (Mt 20,16), saj je namreč najdlje od nebeškega kraljestva prav tisti, ki je prepričan, da bo vstopil vanj. Saj se vendar nebes ne zasluži, samo sprejeti jih je mogoče.

Zato je vsaka »pridnost« lahko nevarna, če ta ni izraz ljubezni.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik