Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili. 

Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja. In slišim spet tisto otroško preprosto, a tako zelo resnično pesmico Daneta Zajca: 

Za velikimi so še ena vrata. 

Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša. 

Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša. 

Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. 

Najmanjša. 

Za najmanjšimi vrati so še ena vrata. 

Ta vrata so vratca. 

Za vratci je vrt. 

Na vrtu je manjši vrt. 

V manjšem vrtu je še manjši vrt. 

V še manjšem vrtu je najmanjši vrt. 

V najmanjšem vrtu je vrtec. 

V vrtcu je roža. Ena sama dišeča. 

Ta roža je zate. Najlepša in največja. 

Vrata, vsakič nova, vsakič enako skrivnostna, tudi če ti zdi, kaj bi lahko bilo za njimi, rad bi šel dalje in ne bi šel, treba je namreč premagati strah in biti vedno znova spet kot prvošolček, zaupljivo, otroško prepustljiv, in to je vsakič težje. Človek namreč rase in postaja vedno večji, tudi močnejši, se zdi, vrata pa so vsakič znova manjša, kakor da bi se mu kdo rogal, ga zafrkaval, in se mora, če želi vstopiti, hočeš nočeš skloniti, morda celo v bolečini kaj pustiti pred vrati, košček sebe, prav gotovo, tudi košček srca … Tako je napravljeno to življenje, skozenj hodiš misleč, da moraš biti vedno večji, zahteva pa te vedno manjšega, vedno šibkejšega, da si nazadnje, okleščen vseh nepotrebnosti, primeren za vratca, skoznja pa stopiš v vrt in se še naprej manjšaš, dokler nisi spet primeren za v vrtec, takrat prideš do tiste lepe, najlepše, največje rože. 

Tako je pisal Dane Zajc otrokom kot velik, kot odrasel človek, ki je doživel že marsikatero bridko, kot otrok je namesto risank gledal okostnjake. Takole igrivo je povedal, da je dobro pred življenjem vedno ostati majhen, otroški, bi rekel Jezus, kot učenec, ki je vedno pripravljen utihniti in se dati poučiti, si kaj dopovedati, tudi ko si že velik, pravzaprav vedno bolj, tako živiš v vrtu, morda rajskem, vse bolj zavedajoč se, da vsega ne znaš in ne zmoreš in da ti tega niti ni treba, da je treba samo malih stvari, zvestobe, dobrote, občudovanja, le vsak dan zalivati rožo na čisto majhnem vrtcu, kamor si bil posajen, to je dovolj. In vse.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, september 2020)