Besede za srce

Evangelij o Jezusovih učencih, ki so sol in luč sveta, od nas zahteva, naj nekoliko pretehtamo svojo identiteto. Kajti Jezus v njem izreče nekaj, kar nas preprosto mora prepričati, da je za svet biti Jezusov učenec nekaj ključnega. »Bodite moji učenci,« pravi Jezus, »kajti to je za svet enako pomembno, kot imeti sol v juhi ali imeti luč v temi.« Zelo pomembno, torej. Zato je pomembno vedeti, kaj pomeni biti Jezusov učenec, se pravi, kaj pomeni biti sol in kaj pomeni biti luč sveta.  Anonimnost ali izstopanje?  Najprej razčistimo: ne gre nujno za to, da se njegove učence opazi . Glede na to, kako Jezus razloži ti dve podobi, bi lahko rekli, da to pomeni preprosto biti prisoten v tem svetu, neobremenjujoč se s tem, ali si naredil kaj opaznega ali ne, ker je to, da slediš Jezusu in živiš tako, kot uči, preprosto nekaj, kar se pozna samo od sebe. Da samo s svojo prisotnostjo v svetu pustiš neko sled , neko spremembo, pa četudi gre za zelo majhno spremembo.  To pa je nekaj pov...

Nova zvezda na nebu pomeni gledati svoje življenje drugače . Nova zvezda pomeni drugačno orientacijo, pomeni drugačno videnje sveta, vse se obrne, nova zvezda zamaje dosedanje prepričanje, poruši enoznačnosti, vrže življenje s tečajev in ga postavi na novo. In kdor želi hoditi prav, jo mora ubogati. Ji mora slediti. Sicer se na svoji poti izgubi. Zdi se mi, da je ta v življenja modrih z Vzhoda bolj kakor s pojavom na nebu posegla z glasom , s klicem, da ji je treba slediti, da je na svetu nov kralj, ki bo vodil ljudi na drugačen način. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« (Mt 2,2) Zato so modri pravzaprav prvi Jezusovi učenci , in poklical jih je na natanko tak način, kakor danes kliče nas. V srcu, ko nas nagiba v določeno smer. Ne nujno tisto, ki se zdi prava nam.  Zato so modri naši prvi vzorniki v veri. Modri so namreč ljudje, ki so prisluhnili klicu Boga znotraj sebe. In so razumeli, da je ta glas tisto, kar vodi njihovo življenje po pr...

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne . Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto .  Ko padajo avtoritete  Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja.  V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, po...

Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov .  Vzvišenost kristjanov  Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih l...

Jezus reče cestninarju Mateju: »Hodi za menoj,« in ta vstane in gre. Kdo le bi pustil denar in lagodno življenje, ki ga prinaša njegov poklic, če ne bi razumel, da je v tem klicu nekaj še lepšega, še boljšega, veliko kvalitetnejšega od tega, v čemer živi zdaj? Da bi rekel samemu sebi: »Nočem več biti cestninar, raje bom njegov učenec.« Kaj je moralo biti tako lepo? Nova pravila, nove zapovedi, nova navodila, novi grdi pogledi, ko si naredil nekaj slabega?  Veselica ali napor?  Nekaj je bilo v Jezusu, da so se mu približevali grešniki in cestninarji, morda to, da je bilo življenje z njim nasproti prejšnjemu življenju kakor veselica, kakor gostija. In za veselico je treba – bolj kot hrane in glasbe – sproščenosti, je treba sprejemanja, je treba skupaj sedeti in razumeti in odpustiti in dati priložnost. Za veselico je treba veselja – tega pa ni, kjer ni občutka, da je nekomu tvoje življenje dragoceno, da je nekomu s tabo lepo.  Krščanstvo pa smo danes naredili kot nekaj zel...

Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti . Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.« (Mdr 9,14-15) Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.  Odločitev  Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice, da torej služi namenu, zaradi katerega je...

Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9,58) Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobene garancije, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno, to namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim, in je zato treba veliko zapuščati vse, se mnogočemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60) Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za k...

Velikokrat smo že slišali to Jezusovo vprašanje, »kdo sem«, pa ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja. Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem rešujemo ne pogled na Jezusa, temveč sami nase.  Je namreč tako: učenec je tisti, ki hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, ki torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec »odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi« (Lk 9,23) za Jezusom. To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da »ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in v...

Nikoli ne bomo res njegovi učenci, če se ne bomo odločili za to. Lahko bomo katoličani, povsem veljavno krščeni, lahko bomo redni ali občasni obiskovalci maš in prejemniki zakramentov, lahko bomo vzorni izpolnjevalci zapovedi, ne bomo pa učenci. In kako se zgodi ta odločitev? Enako kot pri prvih učencih: »Potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.« (Lk 5,11) In Luka zapiše še vse pred tem, da bi razumeli, kako je do tega prišlo.  Čoln  Pri tej zgodbi je glavni akter čoln , tam se vse zgodi, v čolnu, ki je dober simbol tega življenja. Tam smo vsi mi, tega se moramo zavedati, da prav dojemamo svoj položaj, na krhkem kosu lesa plujemo, na jezeru, na globokem, na strašno nemirni površini, ko se lahko – mornarji to vedo najbolje – zanesemo samo na Boga in njegovo milost, nobene druge trdne točke ni na gladini, vse je nestabilno in nezanesljivo, tudi in predvsem naše moči in sposobnosti. In to je tisto, s čimer se vse začne, ko govorimo o učenčevstvu, z zaupanjem . Ne...

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno narobe je. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. Morda tudi zato njegova slepota , škandalozno bo tole slišati, da je prav zaradi nje je Bartimaj veliko lažje začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. »Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.  Vrednost šibkosti  In vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti , nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, kot biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo. In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepošteneg...

Da gre Jezus »v nebo«, ker naj bi bila tam nebesa, je seveda veliko več kakor evangelistova uprizoritev, kako naj bi Jezus odšel s tega sveta, gre bolj za smer njegovega življenja, za način, kako ga je dokončal. Evangelij pravi, da »je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico.« (Mr 16,19) Njegova smer je bila torej priti v Očetovo družbo, priti domov , in to naj bi bila tudi naša smer, priti tja, kjer je naše mesto, kamor spadamo.  Pot do tja je že sama podoba neba, kamor »odide« Jezus. Njegov učenec mu vedno sledi, tako mu je rekel, »hodi za menoj«, tudi v nebo, torej. »Iti v nebo« tako pomeni izbrati neskončnost, nedoločenost, neznanost, novost, odprtost, živeti širino v svojem življenju, namesto da bi pustili, da nas katerekoli stvari ovirajo pri tem. Tako velikokrat pustimo predsodkom, strahu, zameri, krivdi, da krojijo naše odločitve, »iti v nebo« pa pomeni pustiti, da te Bog odpelje tja, kamor te hoče pripeljati, sprejeti njegove izzive slehe...

Na »visoko goro« so šli, Jezus in trije njegovi učenci, menda je tudi Jezus pogruntal, da pač planinarjenje človeku pogosto prinese nekaj, kar mu dolina ne more dati, da se, ko si tam gori, v človeku zbudijo neka drugačna spoznanja, da se tam človek spričo povsem drugačnih razmer, v katere je potisnjen, nekako spremeni. Kakor piše na balvanu pod Kamniškim sedlom: » Do prvih obronkov se zaganja morala doline. Zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi. Viharji in mraz nam kujejo voljo. Stene zahtevajo natančnost, odpoved in skromnost. Tega več očitno ne rabi dolina, a brez teh navad srca in naših gora mi resnično ne bi mogli živeti. « Poslušanje  Morda so se zato povzpeli na goro , kot njihovi številni predhodniki, tam se v Svetem pismu zgodi veliko reči, Mojzes in Elija sta tam srečala Boga in se z njim pogovarjala. Prvi ga je gledal, tako intenzivno, da se je v dolino vrnil z žarečim obrazom (2 Mz 34,35), drugi ga je slišal v rahlem šepetu (1 Kr 19,12), ki ga je prepričal k neki...

Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1,7) »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«. Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti , če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša pozicija, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, pozicija učenca, ki ji lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca .  Oče, Učitelj, Prijatelj  Ja, biti učenec , zavedati se svoje nepopolnosti, je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini) Samo tako lahko človek živi...

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjen...

Zgovorno je, da se je dogajanje na »visoki gori« zgodilo »na samem« (Mt 17,1), stran od sveta, ki nam kar naprej nalaga ali kdaj celo zapoveduje marsikatero masko, s katero naj bi drugim pokazali, da smo uspešni, dragoceni, boljši, torej vredni občudovanja (ali vsaj nevoščljivosti, tudi ta pomaga k boljšemu občutku). Problem teh lepih mask je, da nam jih svet nadeva zgolj kot dokaz, ki naj nas potihem prepričuje, da brez njih nismo kaj dosti vredni. Smrtonosna ideja. Na visoki gori, pred Bogom, saj je gora vedno simbol bližine Boga, na samem, ko je lahko človek to, kar je v resnici, pa Jezus pred svojimi učenci zasije kot sonce in njegova oblačila postanejo bela kot luč (Mt 17,2). Za nikakršno čarovnijo ni šlo, razen če rečemo, da je resnični čudež, da človek dandanes še lahko uzre, kdo je on sam v resnici : »ljubljeni sin«, nad katerim ima Oče veselje (Mt 17,5), od vedno in za vedno, ne glede na to, v kakšnem stanju ali okoliščini se znajde. Kajti tista nadzemeljska lepota je b...