Avtoriteta, ki pritegne

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne. Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto. 

Ko padajo avtoritete 

Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja. 

V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov in uničenih avtoritet, v katerem vedno bolj vznika vse vrste radikalizmov. Ljudje, ki plavajo v neznosnosti izbire, potrebujejo avtoritete in se potem obesijo na ljudi trdnih in jasnih stališč, ki potem lahko tudi izkoristijo njihovo naivnost. Tako vidimo, da pravzaprav brez avtoritet ne moremo. Avtoriteta je hočeš nočeš posebno za mladega človeka nekaj velikega in nekaj pomembnega, nekaj, kar drži naše življenje v ravnovesju. Če si jih ne izberemo, nam jih postavi svet, inercija vodi k njim, k lažnim avtoritetam. 

Ljubezen in jasnost 

Resnično, dobro avtoriteto danes predstavi evangelij v osebi Jezusa Kristusa. Ta je tista, ki v sebi združuje tako brezpogojno ljubezen kot tudi jasna stališča. Kajti glavni cilj vzgojitelja ni, da ga ljudje poslušajo, da ga imajo za vir modrosti ali za nekaj, brez česar ne morejo živeti. Glavni cilj avtoritete je, da pomaga varovancu izstopati iz svojih sebičnih drž, otročjosti, strahov v odgovorno in pogumno služenje. Naučiti ga mora prenašati nasprotovanja in bolečine, samostojnosti in zaupanja vase. In to je resnično mogoče tako, da se v človeka verjame in polaga vanj svoje (za)upanje, tudi ko ni več (ali ni še) razlogov zanj. Jezus reče Petru, ko ga prvič vidi: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa (kar pomeni Peter).« (Jn 1,42) Hkrati mu avtoriteta ostane opora, nekdo, na katerega se lahko zanese, a tudi nekdo, ki se ne bo pustil navezati nase. Tako svobodno se lahko počutita učenca, ko jima Jezus reče: »Pridita in bosta videla.« (Jn 1,39) 

Zato se ob pravi avtoriteti čutimo hkrati varne in svobodne. To je njena dragocenost in njena privlačnost ter njen tako velik pomen za naše življenje. Ker ob njih tudi sami postajamo dobra avtoriteta, na katere se lahko kdo zanese.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto B)