Preskoči na glavno vsebino

Imeti Očeta


Na samem začetku Jezusove poti stoji čisto poseben in izredno pomemben dogodek, ki postavi vse njegovo življenje na stabilen temelj. Ta temelj je njegov Oče. Jezusov krst ni samo nekakšna iniciacija v njegovo poslanstvo, je potrditev, da ima ta človek, Sin, tudi Očeta, da ima Boga. In to je tisto, kar mu daje stabilnost v življenju, ker brez Boga ne gre, ne gre brez očeta, brez avtoritete v življenju. 

Brez očeta 

Danes je očetovstvo v globoki krizi, razvrednoteno je, zminimalizirano, kakor da se ga ne potrebuje več. Nihče ne zna prav dobro pojasniti, zakaj je tako, zdi pa se, da je v družbi, ki na splošno ne priznava avtoritete in trdnih vrednot, kjer je vse na izbiro in vse fluidno, ravno oče postal najbolj odveč. Kajti oče ne more biti še ena mama, tudi zato, ker te vloge ne obvlada, žena ga pri tem močno prekaša. Oče kot varuh zakonov družine, kot trdnost in stabilnost svojih otrok, ki jim omogoči pogumen vstop v svet, je zato danes nekaj, kar je težko najti, ker nihče ne zna in ne zmore biti trden. Ogromne žrtve so potrebne za to, da postaneš trden, nekakšen življenjski trening. A moški danes nima moči, ker jo porabi za nepotrebne aktivnosti. 

Kaj moškim jemlje moč? 

Moškim jemlje moč prekomerno teženje k uspešnosti v naši družbi, čemur sledi prekomerno delo, s katerim se želijo dokazati. In ko utrujeni pridejo domov, nimajo energije biti zgled in opora, ne za žene ne za otroke. Moč nam jemlje tudi neverjetna zmeda današnjega časa, ki jo je povzročilo kraljestvo izbire, v tem pa je pomešano, kaj je dobro in kaj slabo, vrednote pa so označene za nekaj konzervativnega in zato nezaželenega. Tretja stvar, ki močno vpliva na nas, pa je huda seksualiziranost našega sveta, ki se ji moški preprosto ne more upreti, saj mu pod pretvezo, da samemu sebi s tem pokaže svojo moč, z razočaranjem, da se ni zmogel upreti, uniči njegovo samozavest in ga naredi za odvisnega slabiča. 

Tako se je moških v naši družbi prijela podoba grobih, odsotnih, nemočnih in nesposobnih ljudi, na take pa se nihče noče zanesti. In tako počasi tudi sami izgubljajo prepričanje, da so lahko nekomu zgled in opora. 

Trening očetovstva 

Vendar dobrih otrok ne bo brez dobrih očetov. Samo mama je premalo. Zato je postati oče danes nuja, potreba celotne družbe, ne samo naše družine. Očetje zato danes potrebujejo trening, v katerem bodo spet zagrabili svojo vlogo: trening v zmernosti, v prioritetah in v žrtvovanju. Predvsem pa trening v zavedanju, kaj oni resnično so, to, kar je Oče povedal Sinu, da je ta postal očetovski do ljudi: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mr 1,11) 

Brezpogojna ljubezen do žene in otrok, beseda avtoritete in prisotnost v življenju družine, kar je vloga očeta v njej, se rodi iz zavedanja, da sem nekomu dragocen in potreben. Pravi oče je namreč lahko samo nekdo, ki to sporočilo iz nebes sliši, mu verjame in potem to govori naprej.

(misel na nedeljo Jezusovega krsta, leto B)

Komentarji

  1. Hvala za ubesedeno. Tako zelo res!

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično! Prave besede. Trening očetovstva. Biti tam kje je treba, narediti to kar je treba, takrat ko je treba. In se ne "zviti v bubico".
    Hvala!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.