Besede za srce

» Nikoli niste tako dobri, kot vsi govorijo, ko zmagate, in nikoli niste tako slabi, kot pravijo, ko izgubite. « (Lou Holtz)  Porazi. Kako težko jih je doživeti, kako težko je živeti z njimi. S kakšno težavo je moral Simon kot izkušen ribič, ki se mu je vse ponesrečilo prav pri ribah, njegovi najmočnejši točki, izreči: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5)  Posebno hudo je ta stavek slišati v družbi, v kateri človeka pogosto definiramo glede na njegov uspeh . Povejmo drugače: da si nekaj vreden in te vsi častijo, dokler ti uspeva. Ko si poražen, pa četudi narediš eno samo napako, pa se nate zlije vsa gnojnica tega sveta. Ničkoliko primerov vsega tega smo že doživeli. In to se nam vtisne globoko v podzavest. Posebno Slovenci smo znani po tem mišljenju, zato je pri nas recimo toliko samomorov , ko enkrat poraz povezuješ z lastno vrednostjo, potem je pretežko živeti. In zato je pri nas toliko revanšizma , kajti ko enkrat prideš do moči, boš vsem dokazal, ...

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača u...

Na samem začetku Jezusove poti stoji čisto poseben in izredno pomemben dogodek, ki postavi vse njegovo življenje na stabilen temelj. Ta temelj je njegov Oče . Jezusov krst ni samo nekakšna iniciacija v njegovo poslanstvo, je potrditev , da ima ta človek, Sin, tudi Očeta, da ima Boga . In to je tisto, kar mu daje stabilnost v življenju, ker brez Boga ne gre, ne gre brez očeta, brez avtoritete v življenju.  Brez očeta  Danes je očetovstvo v globoki krizi, razvrednoteno je, zminimalizirano, kakor da se ga ne potrebuje več. Nihče ne zna prav dobro pojasniti, zakaj je tako, zdi pa se, da je v družbi, ki na splošno ne priznava avtoritete in trdnih vrednot, kjer je vse na izbiro in vse fluidno, ravno oče postal najbolj odveč. Kajti oče ne more biti še ena mama , tudi zato, ker te vloge ne obvlada, žena ga pri tem močno prekaša. Oče kot varuh zakonov družine, kot trdnost in stabilnost svojih otrok, ki jim omogoči pogumen vstop v svet, je zato danes nekaj, kar je težko najti, ker nihče...

Ko gledam svoje mahanje po zraku (1 Kor 9,26) v še enem neposrečenem letu, ko opazujem svoje šibke in nemočne poskuse oznanjevanja v časih, ko se zdi to povsem nepotrebno, se počutim, kot da je moj trud, moje delo res eno samo, drobceno »gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji.« (Mr 4,31) Drugače povedano, da ne velja prav nič.  Ideologija števil  Sumim, da je za ta moj občutek kriva splošna prepričanost, da je usoda sveta in potek življenja bolj ali manj odvisna od mene, novodobnega boga, domišljati smo si začeli, da je naš jaz tisti, ki »nosi ves svet v rokah«. In da je tako od moje pridnosti odvisen tudi moj uspeh, rezultati so postali naš novi bog. In številke, vse smo začeli meriti, število korakov na dan, število sekund do cilja, število pregledanih pacientov, število všečkov, število osvojenih vrhov, celo število prebranih knjig, in še in še. Po teh številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda cel...

Mislim si, da »obroditi svoj sad« (Jn 15,5), kar naj bi bil človekov življenjski cilj, torej narediti svoje življenje rodovitno, nekaj ustvariti, nekaj pustiti za seboj – če prav razumem Jezusa – nikakor ne pomeni svoje življenje kronati z diplomo iz krščanske popolnosti. Sicer bi bil Jezus povsem enak kot na stotine drugih sodobnih gurujev, ki za življenjsko izpolnitev nekega človeka postavljajo nek uspeh .  Samozavest  Navzeli smo se te miselnosti. Tako se naučili svojo ljubljenost, vrednost in dragocenost, celo pomembnost za ta svet, recimo z modernejšim izrazom, tako smo se navadili svojo samozavest graditi na svojih uspehih, na dosežkih, »pridnosti«, na tem, da smo prikladni zapovedim perfektnosti našega sveta. Iz lastne moči, torej. Težava je v tem, da nas ta slejkoprej pusti na cedilu. Sredi napak in zavesti o lastni nepopolnosti se ta zavest sesuje kot hišica iz kart.  Prava samozavest, ki zmore preživeti našo nepopolnost, lahko zato zrase samo iz občutka, da neko...

Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje. Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.   Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti , ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega. Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, k...

Kako imperativ uspešnosti, janzenizem in avtomatizem uničujejo zakrament Božje ljubezni do človekove realnosti Kljub temu, da se bo čez par dni začelo tradicionalno predbožično obleganje spovednic, smo si bolj ali manj edini, da je ta zakrament v precej veliki krizi. Ne verjamem, da je ozadje te krize zgolj in predvsem v relativiziranju oz. zanikanju greha kot takega. Verjetno tudi, rekel pa bi, da gre veliko globljo težavo, morda povezano z današnjim ustrojem družbe, katere prepričanj se hočeš nočeš slejkoprej vsi navzamemo. V ozadju vsega, kar počnemo, je imperativ uspešnosti in ta je iz nas ustvaril robote, ki moramo biti uspešni, dobri, polni priznanj in uspehov. K temu zato seveda neizogibno spada tudi zanikanje tega, da sem morda slab. Da sem sposoben tudi grdih in težkih stvari. In ker je tega, to vemo, pravzaprav sposoben vsakdo in če želimo kljub temu biti uspešni, si moramo pač to, da nismo grešniki, da ne delamo nič kaj takega, neprestano dopovedovati. Eden od ukrepov ...

Vse na Golgoti – razen enega hudodelca – je dokaz o Jezusovem popolnem življenjskem porazu. Njegova kariera se je zares neslavno končala, nag in od vseh zapuščen visi na križu, kaznovan kakor samo najhujši prestopniki. Ne samo, da se mu rogajo tako domače politične oblasti kakor tudi okupatorski vojaki, dvoje sicer nasprotujočih si strani. Najhuje je to, da ne visi obsojen v družbi svojih učencev in prijateljev – to bi bil nekakšen uspeh, vedel bi, da je vsaj nekoga prepričal, da je vsaj nekomu spremenil življenje – ampak med dvema povsem neznanima kriminalcema. Križani kot provokacija Jezus je torej neuspešen. In je tak, na križu, svojevrstna provokacija našemu času, ki bolj od vsega podpira, promovira in si želi uspešnosti . Tudi meni, ki pišem tale članek in v strahu pred tem, da vam ne bo všeč, do onemoglosti pretehtavam vsako misel, vsako besedo. Ves naš svet odmeva v mantri Jezusovih kalvarijskih sogovornikov: »Reši samega sebe!« (Lk 23,37) Ali povedano v modernejši viži:...

V zadnjih dneh starega leta sem se ob branju ene od njenih kolumn moral strinjati z Renato Salecl, ki je v razmišljanju izpostavila porast perfekcionizma v našem okolju in kako obremenjujoč je za vse, ki se vključimo v to neskončno dirko ugajanja . Če dobro pomislim, je res, z njim se identificira vedno več ljudi, s katerimi se pogovarjam, tudi sam sem med njimi. Za našo željo narediti popolno vse – vključno s svojim življenjem in zunanjo podobo – je ideja uspeha , na podlagi katere dojemamo, ali je življenje dobro ali slabo. V ta vatel smo stlačili ne samo lastno, ampak tudi življenja naših otrok. Zato se seveda kratkohlačnik, ki mu je všeč žogobrc, ne more zadovoljiti z nabijanjem v steno sosedove hiše. Trenira naj, vsak dan pod budnim očesom strokovnjakov, saj nikoli ne veš, če slučajno pred tvojo garažo ne briljira neki novi Ronaldo … Škoda bi bilo tak biser pustiti v provincialnem blatu … Ob tem mišljenju ne nastajajo samo preutrujeni »geniji« z njihovimi starši, ki menijo, ...

Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem ali veroučnem ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta. »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva...

Dandanes je prava redkost srečati zadovoljnega človeka. Nič ni dobro, vse je slabo. Ko je sonce, se jezimo zaradi suše, ko dežuje, ker ni sonca. Slabe volje smo, ker premalo zaslužimo, ker ima sosed boljši avto, ker se zgodi slaba letina, ker imamo grd nos in predebelo zadnjico. Najbolj pa verjetno takrat, kadar ne gre tako, kot smo si zamislili. Morda boste odmahnili z roko in rekli, da je dobro biti nezadovoljen . Da je to zdrava ambicioznost, da je to vir napredka, saj se trudiš, da bi se spremenil samo takrat, kadar nisi zadovoljen. Vendar ne govorim o tem. Človek namreč ni zadovoljen človek, ko doseže cilje, ki si jih je zadal, temveč takrat, kadar ve, da je v življenju na pravem mestu . Kadar ve, da živi in dela to, za kar je bil postavljen na ta svet. To pa je težko. Namreč zavedati se, da te je Bog hotel prav takega, kot si, na tistem mestu, kot si. To je vir zadovoljstva. Vedeti, da Bog vodi tvojo pot. In da je to, če nekaj ne uspe, preprosto znamenje, da te Bog ne želi t...