Zadovoljnost

Dandanes je prava redkost srečati zadovoljnega človeka. Nič ni dobro, vse je slabo. Ko je sonce, se jezimo zaradi suše, ko dežuje, ker ni sonca. Slabe volje smo, ker premalo zaslužimo, ker ima sosed boljši avto, ker se zgodi slaba letina, ker imamo grd nos in predebelo zadnjico. Najbolj pa verjetno takrat, kadar ne gre tako, kot smo si zamislili.

Morda boste odmahnili z roko in rekli, da je dobro biti nezadovoljen. Da je to zdrava ambicioznost, da je to vir napredka, saj se trudiš, da bi se spremenil samo takrat, kadar nisi zadovoljen. Vendar ne govorim o tem. Človek namreč ni zadovoljen človek, ko doseže cilje, ki si jih je zadal, temveč takrat, kadar ve, da je v življenju na pravem mestu. Kadar ve, da živi in dela to, za kar je bil postavljen na ta svet. To pa je težko. Namreč zavedati se, da te je Bog hotel prav takega, kot si, na tistem mestu, kot si. To je vir zadovoljstva. Vedeti, da Bog vodi tvojo pot. In da je to, če nekaj ne uspe, preprosto znamenje, da te Bog ne želi tam, ampak nekje drugje. Morda na mestu, kjer si nikdar nisi mislil, da boš.

Vendar je to težko. Cel svet nam govori, da si lahko zadovoljen samo, če uspeš, če si odličnjak in diamantni maturant, če si zvezda, vpliven politik ali kakršnakoli druga »velika živina«. In da si zguba, če si samo čistilka v baru. Vendar to ni res. Človek ni srečen, ko mu ljudje ploskajo. Ali ko zadovolji pričakovanja svojih staršev. Ali ko se mu uresniči mladostna želja. Narobe. Človek je srečen, ko je tam, kjer je, in dela to, kar zmore. Pa čeprav nekaj majhnega kot gorčično zrno. Sreča je namreč stvar vsakdanjika in ne izjemnih stvari. Sreča je vedeti, da ne delam nič posebnega – in da je to nadvse pomembna stvar.