Na strašljivem razgledu

»Cestninar pa je stal daleč proč in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹« (Lk 18,13)

Verjetno nek cestninar ni postal cestninar zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane prav zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti?

Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi.

In težak je tisti trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zverina. Da smo naredili stvari, ki jih nikdar ne bi naredili, če bi življenje živeli z učbenikom. Toda življenje prinese marsikaj, kar se skrije globoko v nas in česar se sami niti ne zavedamo, skrito jezo, razočaranja, pogrešanja tega, kar smo v svojem življenju potrebovali, pa nismo nikdar dobili. Velika večina od nas hodi skozi življenja kakor tihi beraček, ki ni nikdar dovolj sit ljubezni, nežnosti in pozornosti. In ko ta ubogi sestradani človek v nas zavoha nekaj, kar mu tako zelo manjka, pa tudi če ni prav to, kar je potreboval, ampak le nekaj tako strašno podobnega, nekaj, kar bi napolnilo tisto veliko luknjo v njem, nekaj, kar bi pogasilo njegovo strašno žejo, potem plane na to kot žival. In kolje in žre in ropa. In postane kakor zverina.

Bodimo pošteni, večina od nas se te svoje zverine ustraši in jo skrije nekam globoko v svoj gozd, da je nihče ne bi odkril. Ker mislimo, da se človek postane tako, da v sebi nimaš nič temnega in nič grešnega. In ker nobeden od nas ni tak, se pač delamo, da ta zverina ne obstaja. Toda prav na ta način v nas počasi rase in žre in kolje na drugačen način, ne da bi se tega zavedali.

Tudi sam sem mislil, da postaneš človek v neki popolnosti morale in etike, ko si sposoben odgovornih dejanj in besed. Mogoče tudi tako. Ampak tako se verjetno ne postane človek. Tako se postane sodnik. Človek pa se postane, ko si sposoben kesanja. Ne ko v sebi nimaš zverin, ne ko v sebi nimaš zla, temveč ko si sposoben te zverine v sebi videti, se jih zavedati in jih obsoditi. Reči drugemu: »Oprosti.«

Tako se ubije zver in postane človek.