Besede za srce

Jezus z zahtevnostjo do svojih učencev pokaže, da je dober vzgojitelj. Dober vzgojitelj ima predvsem rad svoje oskrbovance. In čeprav danes vzgojiteljsko ljubezen večkrat razumemo kot »nekaj storiti namesto nekoga« ali še bolj priljubljeno »nekaj plačati namesto nekoga«, si moramo spričo pohabljenih otrok, ki jih na faks ali k zobozdravniku vpiše njihova mama, priznati, da nekaj pri tem ni v redu. Ali torej ljubezen pohabi otroka ali pa to ni ljubezen. Najslabše, kar imamo od obdobja vsesplošnega udobja, v katerem živimo, je, da ne ločimo več razvajenosti od ljubezni, prav razvajenost pa človeka uničuje bolj kot karkoli drugega, ker ga oropa zmožnosti, da bi v življenju, ki je po svoji naravi težko, sploh preživel. Ljubezen mu, nasprotno, v tem svetu omogoča živeti. Toda kaj je ljubezen? Slaba ocena Spomnim se svojega prvega eseja v gimnaziji. Pisal sem ga s popotnico odličnih ocen iz osnovne šole. Zato je bil tudi tak, osnovnošolski, in sem zanj, čeprav sem pričakoval dobro oc...

»Vse je v glavi,« piše na mnogih križpotjih, medtem ko se bližaš španskemu Santiagu, cilju tisočih romarjev. Tudi na kolesarskih dirkah, na marsikaterem težkem klancu se najde to spodbudo, menda so jo izklesale preutrujene noge, potni hrbti so jo prenesli v marsikateri na prvi pogled nedosegljivi cilj: da se torej da narediti tudi kaj, kar se tisti trenutek zdi popolnoma nemogoče . Marsikdaj pomaga taka beseda spodbude, ko se človek čuti nemočnega pred svojo nalogo, ko so noge preutrujene in se je glava naveličala neprestanega upiranja pred hladno senco in počitkom v zavetišču. Gre za preprosto spoznanje mnogih popotnikov, ki so hodili pred nami in nam utirali pot ter na njej odkrili, da lahko neke stvari ne izpeljemo le tako, kot je v danem trenutku mogoče, ampak tako, kot smo se zanjo odločili . Ker seveda telo (ali pa kaj drugega, svet, ljudje, dogodki ipd.) človekovemu umu pošilja raznorazna sporočila o tem, da ne gre več, da bi bilo najbolj modro usesti se in se predati, toda...

Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim , k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje , »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti … Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem . In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K od...

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je. Morda nas je zato ta moderna zahteva po »takojšnjosti« vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč , do Dubrovnika menda, če ne še dlje. Najti pot Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni , ničesar ti ne da, sa...

Slovenski prevod besede »parákletos«, s katero Jezus poimenuje Svetega Duha, »Tolažnik«, morda ni najbolj na mestu. Omenjena beseda namreč prihaja iz pravnega besedišča in pomeni »zagovornika (advokata), pomočnika, branitelja ali pa pričo, posrednika, prijatelja.« (SSP, 1628) Torej nekoga, ki se v (pravnem) boju zavzema zate, ki je na tvoji strani in ti skuša pomagati, da bi se pred sodnikom rešil iz zagate, v katero si padel. Danes je advokat sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto tebe. V Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove. »Pridi, Sveti Duh« Pa saj ne gre samo za sodišče, za svet gre, za življenje, ki je večje od človeka, pred katerim se človek zgrozi, kakor sem se sam takrat, ko sem kot duhovnik prvič nekoga spovedal. Tako nenadoma se je to zgodilo, kar spotil sem se, ko mi je župnik, ki me je povabil v župnijo kot novomašnika, poslal v spovednico. Noge so se m...

Kako utrujajoči so lahko naši sestanki! Tako zelo, da se včasih sprašujem o njihovi smiselnosti, rekel bi, da upravičeno, predvsem tedaj, ko se do onemoglosti skušamo osrediniti ob določenih vprašanjih in si dolge ure nikakor ne pridemo bližje. In menda sestanki trajajo še dlje, če vsak človek hodi po svoje – in želi, da vsi ostali hodijo za njim … Nujnost pogovarjanja Vendar je tega pač treba, do utrujenosti sedeti skupaj, da bi skupaj tudi nekam prišli, če želimo ljudje živeti eden z drugim, ne da bi se med seboj poklali, pogovarjati se, veliko se pogovarjati . Ne da bi se razumeli, ampak da bi ostali skupaj . Ker se nekaj postane, kadar si skupaj z nekom, nekaj drugega, kot preden si stopil z njim v isti prostor, četudi se tega ne čuti, četudi se misli, da smo si tudi po dolgem času še svetlobna leta daleč. Kakor se kamni v reki po dolgih letih trkanja med seboj obrusijo in postanejo prijetno gladki, da ne rečem mehki. Včasih seveda komu prekipi, to naporno približevanje in ...