Unija po vzoru Očeta in Sina

Kako utrujajoči so lahko naši sestanki! Tako zelo, da se včasih sprašujem o njihovi smiselnosti, rekel bi, da upravičeno, predvsem tedaj, ko se do onemoglosti skušamo osrediniti ob določenih vprašanjih in si dolge ure nikakor ne pridemo bližje. In menda sestanki trajajo še dlje, če vsak človek hodi po svoje – in želi, da vsi ostali hodijo za njim …

Nujnost pogovarjanja

Vendar je tega pač treba, do utrujenosti sedeti skupaj, da bi skupaj tudi nekam prišli, če želimo ljudje živeti eden z drugim, ne da bi se med seboj poklali, pogovarjati se, veliko se pogovarjati. Ne da bi se razumeli, ampak da bi ostali skupaj. Ker se nekaj postane, kadar si skupaj z nekom, nekaj drugega, kot preden si stopil z njim v isti prostor, četudi se tega ne čuti, četudi se misli, da smo si tudi po dolgem času še svetlobna leta daleč. Kakor se kamni v reki po dolgih letih trkanja med seboj obrusijo in postanejo prijetno gladki, da ne rečem mehki.

Včasih seveda komu prekipi, to naporno približevanje in iskanje ravnotežja, pa vstane in gre po svoje. Včasih se komu zgodi kak »brexit«, ko kakor užaljeni najstniki v jezi zaloputnemo vrata in se gremo kujat v svoj kot, ker nihče ne želi plesati, kakor mi piskamo. Pa vsi vemo, že od tistih naših prvih odhodov, da je samota najhujša kazen in da je zato vendarle vredno požreti nekaj svojega ponosa, da prideš nazaj, se usedeš za mizo in se spet pogovarjaš. Ne ker bi bilo to prijetno, ampak ker je to nujno.

Človeški postanemo skupaj

Edino tako se (p)ostane človek, človeški. Da ostajamo skupaj, »kakor si ti, Oče, v meni, in jaz v tebi.« (Jn 17,21) Edinole tako se drug drugemu približujemo v naših nenehnih oddaljenostih, tako da se trudimo ostati skupaj, za vsako ceno ostati skupaj, »eno«, če uporabim Jezusov besednjak, ali »unija«, da rečem v še bolj razumljivem jeziku.

Ob tem mi na misel prihaja izkušnja Jakobove poti v Santiago, bili smo skupaj, jaz in moji dve sopotnici, več kot kdajkoli prej v življenju, tako veliko, da so nam počasi šle pri drugem na živce tudi že malenkosti, kot je dihanje, kot je način umivanja zob. Nikoli prej nisem bil bolj prepričan, da sem v bistvu velik egoist, ki želi, da gre vse samo po njegovo, za vsako ceno, za grdo besedo, za žalitev, za solzo v očeh prijateljice. To spoznanje me je dodobra počlovečilo, pogled v ogledalo, ki sta mi ga nastavili moji dve popotnici. Tako je. Samo ko si z nekom skupaj, lahko izveš, kako zverinski si pravzaprav, kako zelo po svoje rineš in kako zelo si skrenil, ko si hodil sam.

»Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz« (Jn 17,24), pravi Jezus. Ker je treba biti skupaj. To je edina prava pot, edina prava smer. Samo ko si skupaj, izveš zanjo. Ali pa vsaj to, da je edina napačna smer iti proč, na samo. Tudi to zadostuje.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto C)