Preskoči na glavno vsebino

Unija po vzoru Očeta in Sina


Kako utrujajoči so lahko naši sestanki! Tako zelo, da se včasih sprašujem o njihovi smiselnosti, rekel bi, da upravičeno, predvsem tedaj, ko se do onemoglosti skušamo osrediniti ob določenih vprašanjih in si dolge ure nikakor ne pridemo bližje. In menda sestanki trajajo še dlje, če vsak človek hodi po svoje – in želi, da vsi ostali hodijo za njim …

Nujnost pogovarjanja

Vendar je tega pač treba, do utrujenosti sedeti skupaj, da bi skupaj tudi nekam prišli, če želimo ljudje živeti eden z drugim, ne da bi se med seboj poklali, pogovarjati se, veliko se pogovarjati. Ne da bi se razumeli, ampak da bi ostali skupaj. Ker se nekaj postane, kadar si skupaj z nekom, nekaj drugega, kot preden si stopil z njim v isti prostor, četudi se tega ne čuti, četudi se misli, da smo si tudi po dolgem času še svetlobna leta daleč. Kakor se kamni v reki po dolgih letih trkanja med seboj obrusijo in postanejo prijetno gladki, da ne rečem mehki.

Včasih seveda komu prekipi, to naporno približevanje in iskanje ravnotežja, pa vstane in gre po svoje. Včasih se komu zgodi kak »brexit«, ko kakor užaljeni najstniki v jezi zaloputnemo vrata in se gremo kujat v svoj kot, ker nihče ne želi plesati, kakor mi piskamo. Pa vsi vemo, že od tistih naših prvih odhodov, da je samota najhujša kazen in da je zato vendarle vredno požreti nekaj svojega ponosa, da prideš nazaj, se usedeš za mizo in se spet pogovarjaš. Ne ker bi bilo to prijetno, ampak ker je to nujno.

Človeški postanemo skupaj

Edino tako se (p)ostane človek, človeški. Da ostajamo skupaj, »kakor si ti, Oče, v meni, in jaz v tebi.« (Jn 17,21) Edinole tako se drug drugemu približujemo v naših nenehnih oddaljenostih, tako da se trudimo ostati skupaj, za vsako ceno ostati skupaj, »eno«, če uporabim Jezusov besednjak, ali »unija«, da rečem v še bolj razumljivem jeziku.

Ob tem mi na misel prihaja izkušnja Jakobove poti v Santiago, bili smo skupaj, jaz in moji dve sopotnici, več kot kdajkoli prej v življenju, tako veliko, da so nam počasi šle pri drugem na živce tudi že malenkosti, kot je dihanje, kot je način umivanja zob. Nikoli prej nisem bil bolj prepričan, da sem v bistvu velik egoist, ki želi, da gre vse samo po njegovo, za vsako ceno, za grdo besedo, za žalitev, za solzo v očeh prijateljice. To spoznanje me je dodobra počlovečilo, pogled v ogledalo, ki sta mi ga nastavili moji dve popotnici. Tako je. Samo ko si z nekom skupaj, lahko izveš, kako zverinski si pravzaprav, kako zelo po svoje rineš in kako zelo si skrenil, ko si hodil sam.

»Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz« (Jn 17,24), pravi Jezus. Ker je treba biti skupaj. To je edina prava pot, edina prava smer. Samo ko si skupaj, izveš zanjo. Ali pa vsaj to, da je edina napačna smer iti proč, na samo. Tudi to zadostuje.

(misel ob 7. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n