Preskoči na glavno vsebino

Prišepetovalec


Slovenski prevod besede »parákletos«, s katero Jezus poimenuje Svetega Duha, »Tolažnik«, morda ni najbolj na mestu. Omenjena beseda namreč prihaja iz pravnega besedišča in pomeni »zagovornika (advokata), pomočnika, branitelja ali pa pričo, posrednika, prijatelja.« (SSP, 1628) Torej nekoga, ki se v (pravnem) boju zavzema zate, ki je na tvoji strani in ti skuša pomagati, da bi se pred sodnikom rešil iz zagate, v katero si padel. Danes je advokat sicer nekdo, ki pred sodnikom in poroto govori namesto tebe. V Jezusovih časih pa je bilo tako, da se je obdolženec pred sodiščem zagovarjal sam, zagovornik pa mu je prišepetaval na uho, kaj naj pove.

»Pridi, Sveti Duh«

Pa saj ne gre samo za sodišče, za svet gre, za življenje, ki je večje od človeka, pred katerim se človek zgrozi, kakor sem se sam takrat, ko sem kot duhovnik prvič nekoga spovedal. Tako nenadoma se je to zgodilo, kar spotil sem se, ko mi je župnik, ki me je povabil v župnijo kot novomašnika, poslal v spovednico. Noge so se mi tresle, ko sem stopal vanjo. Saj sem vedel, da bo ta trenutek enkrat gotovo prišel, a tudi, da bo to trenutek moje največje groze in strahu. Kaj naj neizkušeni mladenič reče spričo zla in hudega, pred bremeni in krivdami ljudi, ki živijo od mojega povsem drugačno, težko in hudo življenje? Kaj naj nemočni otrok naredi sam sredi neizmernega kaosa, v katerem ne ve, kam naj se obrne?

Takrat sem začel prvič moliti kratko, a močno molitev, ki so me je naučili duhovniški prijatelji in ki jo odtlej ponavljam vsakokrat, ko se pred tistim, kar me čaka, čutim majhen in nemočen. »Pridi, Sveti Duh!« sem dahnil. In se pomiril. Zato sem vedel, da je res prišel, mir oznanja njegov prihod. Nisem sicer vedel, kako bom to speljal, vedel pa sem, da bo Bog po meni naredil to, kar je prav, tudi če se mi bo zdelo majhno, slabotno, neprimerno, nebogljeno. Saj vendar ve, kaj dela, če me je poslal tja, v tisti kaos.

»Glas rahlega šepeta« (1 Kr 19,12)

Vedno pride, ko ga kličemo, vedno prinese, česar potrebujemo, in odnese tisto, česar je preveč, kot vihar, kot ogenj. V skladu z resnico pač. Jezus ga je obljubil, nekakšnega suflerja, »prišepetovalca«, »klic v sili«, bi mu rekel Bobovnik. Da bi vedeli, da nismo sami. Saj je to vendar vse, kar človek zares potrebuje, zavest, da ni sam pred celim svetom, potem nekako gre v službi dobrega in resnice. Človek je samozavesten, miren, ko ve, da ima neko podporo, tistega šepetalca, ki se ne vtika, če to res ni potrebno, je pa vedno tam, na razpolago, da vskoči, če je treba.

Tako lahko človek tudi umre za dobro in resnično, če ni sam pred celim svetom. In ta blažena, rahla, kot pena lahna prisotnost Boga je tisto, kar vsako od teh težkih situacij napravlja za male binkošti, trenutek, ko v človekovo nemoč še enkrat pride Sveti Duh in po njej spreminja obličje zemlje. Ker ga res, po naši nemoči.

(misel ob prazniku binkošti, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n