Vse je v srcu

»Vse je v glavi,« piše na mnogih križpotjih, medtem ko se bližaš španskemu Santiagu, cilju tisočih romarjev. Tudi na kolesarskih dirkah, na marsikaterem težkem klancu se najde to spodbudo, menda so jo izklesale preutrujene noge, potni hrbti so jo prenesli v marsikateri na prvi pogled nedosegljivi cilj: da se torej da narediti tudi kaj, kar se tisti trenutek zdi popolnoma nemogoče. Marsikdaj pomaga taka beseda spodbude, ko se človek čuti nemočnega pred svojo nalogo, ko so noge preutrujene in se je glava naveličala neprestanega upiranja pred hladno senco in počitkom v zavetišču.

Gre za preprosto spoznanje mnogih popotnikov, ki so hodili pred nami in nam utirali pot ter na njej odkrili, da lahko neke stvari ne izpeljemo le tako, kot je v danem trenutku mogoče, ampak tako, kot smo se zanjo odločili. Ker seveda telo (ali pa kaj drugega, svet, ljudje, dogodki ipd.) človekovemu umu pošilja raznorazna sporočila o tem, da ne gre več, da bi bilo najbolj modro usesti se in se predati, toda še vedno so misli tiste, ki odločijo, kako se bo stvar razpletla.

Srce, sedež odločitev

Misli imajo torej neverjetno moč, večjo od katerekoli druge stvari pri človeku. Ali, če bi rekli v judovski terminologiji, človekovo srce. Ker je srce sedež odločitev, odločitve pa so tiste, ki edine zares vplivajo na to, kako se stvari odvijajo. Tako lahko malo bolje razumemo, zakaj se Sveto pismo tako zelo ukvarja s »srcem«. Zakaj recimo Bog za spreobrnjenje svojega ljudstva zahteva, naj si obreže »prednjo kožico svojega srca« (5 Mz 10,16), saj je zelo pomembno, kaj se dogaja v človekovem srcu, tudi če so zunanja dejanja na videz popolnoma v redu: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.« (Mr 7,6) Kajti, »kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« (Mr 7,20-22) Tam je začetek in konec vsega. Zato so misli tako zelo pomembne, tudi če se nam zdijo nepomembne, glede na to, da jih ni mogoče videti. Vendar je z mislijo kakor z vetrom. Same misli človeka resda ne vidiš, vidiš pa to, kaj ta misel naredi navzven. V mislih se razodeva človekov cilj. Zato so misli ključnega pomena za to, kdo človek sploh je.

Zato je bistvena stvar, ki jo mora človek v svojem življenju narediti, to, da izoblikuje svoje srce, svoje misli, če rečemo drugače, da postane kritičen tako do misli, ki prihajajo od zunaj, kot do tistih, ki prihajajo od znotraj. Svetopisemski pisci bi temu rekli »ustvariti poslušno srce«, Ignacij umetnost »razločevanja«. V osnovi pa gre za stvar, ki nam jo je današnji čas bolj ali manj odvzel, to je čas za premišljevanje, za razmišljanje. V trgovini in v avtu nam kriči glasba, v preostalem času pa zasuti z delom in informacijami tudi postanemo preutrujeni, da bi še imeli voljo premišljevati stvari, ki so se nam zgodile, besede, ki smo jih izrekli, odločitve, ki smo jih potegnili – če je vse to res v skladu s tem, kam želimo priti, kdo želimo postati. Stvari so nam »olajšane«, svet nam kakor nesposobnim mladičem ponuja že prežvečene vsebine. Kdor sledi medijem, misli tako, kot mislijo mediji. Ali pa kot njegova najljubša stranka. Kdo še izbere knjigo namesto filma? S knjigo v roki je treba razmišljati, veliko lažje je samo pustiti, da te preplavi informacija. Preko njih, preko prežvečenih vsebin pa zamira naša domišljija in brez domišljije abstraktno mišljenje, nujno za izoblikovanje lastnega mnenja, lastne usmeritve, lastnih vrednot – za sito naših misli. Niti ni čudno, da je tako.
Človek, ki ne razmišlja, je seveda lažje vodljiv, lažje se mu tudi proda stvari, ki jih ne potrebuje. In v logiki neprestane rasti je to pač pomemben element, nebrzdana potrošnja, namreč. Tako namesto človeka razmišlja ekonomski aparat, ki pa mu je človek, njegova osebnost in cilj njegovega življenja seveda zadnja briga.

Puščava, prostor razmišljanja

V tem hrupnem, z vsem založenem času se mi zdi zato pomembno slišati vabilo preroka Ozeja, ki je svojemu zablodelemu narodu sporočil tele Božje besede: »Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce.« (Oz 2,16) Puščava je bil prostor rasti Božjega ljudstva, puščavo je potrebovalo, preden je prišlo v Obljubljeno deželo, ker to je prostor, kjer vlada popolna tišina, prostor, kjer sta samo hudič in Bog in kjer resnično spoznaš, kaj ti je v življenju pomembno in kaj ne. Prostor, kjer spoznaš, komu slediš. Vsakdo od nas potrebuje te »puščave«, prostora očiščenja, kjer ima čas razmišljati, spoznavati dobro in hudo v svojih prsih in se odločiti za tisto, čemur želi v svojem življenju zares slediti.

Kajti z mislimi je tako, da se moram odločiti, katerim bom sledil in katere bom odgnal. Ne vodijo vsi konji do istega cilja. Kajti od vsepovsod prihajajo, ti konji, od dobrega in zla v meni, od Boga in hudiča, to je ta težka stvar dostojanstva, ki ga vzpostavlja človekova svoboda. Ker smo – to vemo že od malih nog – vedno na bojišču izbire. In sami odločamo, kaj bo v našem življenju zmagalo, dobro ali zlo, pravo ali napačno. Sami odločamo o svoji svobodi in o svojem suženjstvu. Tudi zavrnitev odločitve (in razmišljanja o njej) je odločitev, to je tisto težko pri vsem.

Zato potrebujemo razmišljanja, zato potrebujemo puščave. In to je lahko karkoli, kar se odmika hitenju in hrupu, sprehod v naravi brez telefona, dobra knjiga, duhovne vaje, pogovor v dvoje. Takrat se začnejo stvari čistiti, navzven privrejo stvari, ki so v nas, včasih nas šokirajo, ker jih končno spoznamo take, kot so, tako da se takega početja in časa za razmišljanje človek dostikrat ustraši. Toda le takrat lahko obrežeš lastno srce: ko veš, kaj je treba obrezati in kaj očistiti, ko veš tako za sence kot za svetlobo lastnega srca. Ob tem nam je v pomoč Božja beseda, ona nas pomaga čistiti, razlikovati, se odločati, saj Oče, vinogradnik vsako mladiko, »ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« (Jn 15,2-3) Kdor jo posluša, bo razumel svoje misli.

(razmišljanje je bilo objavljeno v reviji Družina in življenje, junij 2019)