Besede za srce

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem sv...

Ozračje preveva vsesplošna izgubljenost. Kakor apostoli v paniki zadnje večerje tudi sami vzklikamo: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5) Kakor brez kompasa bega sodobni človek sem in tja in ne ve, kam in kako, ostal je brez vrednot, ki naj bi mu dajale mirnost na poti v prihodnost, brez korenin, identitete, resnice, ki bi mu dajala trdnost na tej poti, brez smisla, ki življenju vliva živahnosti in marljivosti.  Ne vemo!  Od kod izgubljenost?  To stanje duha vse skupaj še poslabšuje, saj peha človeka v najrazličnejše ekstreme. V dobi ekstremov živimo, vsi. Ravno ta teden smo duhovniki ugotovili, da tudi Cerkev ne ve, kam in kaj naj stori, ob poplavi vseh mogočih problemov nas grabi panika in tako kot po pravilu nihamo od norega aktivizma do popolne apatije. In si moramo reči, utrujeni od sloga sodobnega življenja, da smo nekje močno zgrešili, da smo pozabili nekaj zelo pomembnega. »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« (Jn 14,9)...

Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano, takrat padajo zvezde z neba (Mr 13,24-25).  In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj, niti kam bi se naslonil, kam moreš narediti korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro , je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba. Smo si kar sami ugasnili luč. Si sesuli orientacijo.  V temi iščemo  Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislane sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da je tudi te...

Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali pa če ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce , kakor one vedno nekomu sledimo, komu, to pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah.  Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, na precej lahek način se jih s priboljški spravi točno tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika.  Razločevanje  Vendar pa ni ravno najlažje prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik , v tem je težava, ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi rad od ovc imel predvsem nek dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje ...

Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše. Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima to oblast, povedati, kaj je dobro in kaj je slabo.  Stopiti v shodnico  Jezusov način je nekoliko drugačen. Ta v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči . Zanimivo pa, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh,...

V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari. Potrebnost razmišljanja To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat...

»Vse je v glavi,« piše na mnogih križpotjih, medtem ko se bližaš španskemu Santiagu, cilju tisočih romarjev. Tudi na kolesarskih dirkah, na marsikaterem težkem klancu se najde to spodbudo, menda so jo izklesale preutrujene noge, potni hrbti so jo prenesli v marsikateri na prvi pogled nedosegljivi cilj: da se torej da narediti tudi kaj, kar se tisti trenutek zdi popolnoma nemogoče . Marsikdaj pomaga taka beseda spodbude, ko se človek čuti nemočnega pred svojo nalogo, ko so noge preutrujene in se je glava naveličala neprestanega upiranja pred hladno senco in počitkom v zavetišču. Gre za preprosto spoznanje mnogih popotnikov, ki so hodili pred nami in nam utirali pot ter na njej odkrili, da lahko neke stvari ne izpeljemo le tako, kot je v danem trenutku mogoče, ampak tako, kot smo se zanjo odločili . Ker seveda telo (ali pa kaj drugega, svet, ljudje, dogodki ipd.) človekovemu umu pošilja raznorazna sporočila o tem, da ne gre več, da bi bilo najbolj modro usesti se in se predati, toda...

Če se začnemo pogovarjati o tem, od kod prihaja zlo, bomo hitro zašli na področje šankovskih debat. Prav kmalu bomo na plano potegnili najprej koruptivne politike, komuniste, tajkune in kaj vem še katere dežurne krivce vsega slabega na tem svetu. Če pa že ne bomo zajadrali med te, se bomo z njimi gotovo dotaknili kakega soseda, ki ga preklinjamo zaradi katere koli škode, ki nam jo je v življenju prizadejal. Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb , takšnih in drugačnih sodb, ki pa so si podobne v tem, da ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom. Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli ljudi, ki ga prinašajo v naše življenje, obsojati. Da bi tudi sami začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi nekaj dobr...

Stopiti skozi ozka vrata , o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje. Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja, premišljevanja, pretehtavanja stvari in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili. Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti ...