Preskoči na glavno vsebino

Trdna točka življenja


V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari.

Potrebnost razmišljanja

To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat, kadar je vse isto, vse enako, vse dobro. Tako kot danes.

Morda nam je zato danes tako težko razmišljati, zato se premišljevanja otepamo. Ko tehtamo med enakimi stvarmi, vemo, da to tuhtanje ne bo prišlo nikamor. Zato se nam je danes tudi tako težko odločiti o čemerkoli, se o čem izjasniti, se za kaj zavzeti. Saj je vendar vse isto, svetloba in tema, vse je lahko prav in narobe, ker pač ni več neke absolutne resnice. V imenu svobode dandanes dvomimo o vsem, kar pa nas ni naredilo svobodnih, ampak obremenjenih s strahom, kdaj bomo kot slepci padli v jamo.

Postaviti trdno točko

Danes stopimo v Jožefovo razmišljanje, podobno težko, kot so vsa naša življenjsko pomembna premišljevanja, v tuhtanje, ki ga je povzročilo nepričakovano presenečenje, vdor Boga s problemom v Marijino in s tem tudi njegovo življenje. Marija je noseča. In on ni oče tega otroka. Kaj storiti? Oboje, kar se mu ponuja, se zdi prav, zapustiti jo ali ostati pri njej.

Ne more se odločiti, blodi. Dokler v svojem življenju ne odkrije in v sebi postavi neke trdne, nedvomne in nepremakljive točke – in ta je Božji glas, Božja beseda, ki je prisotna v vsakem našem tuhtanju. Bog se vedno oglasi, ko smo na križišču, tudi ko se ne oglasi, tudi ko govori s tišino, je to njegov namig. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Njegova beseda je trdna, kar reče, to drži. In z njo ustvarja svetlobo, ne teme, dobro (1 Mz 1,4), ne slabega. Ko je torej Bog rekel: »Ne boj se vzeti k sebi Marije,« (Mt 1,20) je verjel njegovi dobri besedi, ki ustvarja luč in ne teme, dobro in ne slabega. Zato pomeni verjeti njegovi besedi v sebi in svetu uresničiti dobro ter postaviti stvari v življenju na pravo mesto, v svetlobo. Tudi ko gre za težke stvari.

Ta Jožefova izbira nas počasi pripelje do božiča, kar je trenutek, ko v svojem življenju dopustimo luč in njeno »revolucijo« našega življenja.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej