Trdna točka življenja

V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari.

Potrebnost razmišljanja

To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat, kadar je vse isto, vse enako, vse dobro. Tako kot danes.

Morda nam je zato danes tako težko razmišljati, zato se premišljevanja otepamo. Ko tehtamo med enakimi stvarmi, vemo, da to tuhtanje ne bo prišlo nikamor. Zato se nam je danes tudi tako težko odločiti o čemerkoli, se o čem izjasniti, se za kaj zavzeti. Saj je vendar vse isto, svetloba in tema, vse je lahko prav in narobe, ker pač ni več neke absolutne resnice. V imenu svobode dandanes dvomimo o vsem, kar pa nas ni naredilo svobodnih, ampak obremenjenih s strahom, kdaj bomo kot slepci padli v jamo.

Postaviti trdno točko

Danes stopimo v Jožefovo razmišljanje, podobno težko, kot so vsa naša življenjsko pomembna premišljevanja, v tuhtanje, ki ga je povzročilo nepričakovano presenečenje, vdor Boga s problemom v Marijino in s tem tudi njegovo življenje. Marija je noseča. In on ni oče tega otroka. Kaj storiti? Oboje, kar se mu ponuja, se zdi prav, zapustiti jo ali ostati pri njej.

Ne more se odločiti, blodi. Dokler v svojem življenju ne odkrije in v sebi postavi neke trdne, nedvomne in nepremakljive točke – in ta je Božji glas, Božja beseda, ki je prisotna v vsakem našem tuhtanju. Bog se vedno oglasi, ko smo na križišču, tudi ko se ne oglasi, tudi ko govori s tišino, je to njegov namig. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Njegova beseda je trdna, kar reče, to drži. In z njo ustvarja svetlobo, ne teme, dobro (1 Mz 1,4), ne slabega. Ko je torej Bog rekel: »Ne boj se vzeti k sebi Marije,« (Mt 1,20) je verjel njegovi dobri besedi, ki ustvarja luč in ne teme, dobro in ne slabega. Zato pomeni verjeti njegovi besedi v sebi in svetu uresničiti dobro ter postaviti stvari v življenju na pravo mesto, v svetlobo. Tudi ko gre za težke stvari.

Ta Jožefova izbira nas počasi pripelje do božiča, kar je trenutek, ko v svojem življenju dopustimo luč in njeno »revolucijo« našega življenja.

(misel ob 4. adventni nedelji, leto A)