Hoteli smo živeti!

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti.

Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča. Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti.

Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar pomeni v skladu s svojimi vrednotami, svetinjami, ki si jih prejel in sprejel – ker je tvoje življenje tvoja identiteta, tvoje korenine, tvoj jezik, tvoja kultura. Živeti pomeni ne pustiti, da kdo drug, tisti, ki te hoče samo izkoristiti, denar, dobiček, uspeh, odloča namesto tebe. Živeti pomeni vedno iti proti toku, upati si biti drugačen, če je tvoja identiteta drugačna, tudi če padajo bombe okoli tebe. Živeti zato pomeni iti tudi proti svojemu lastnemu toku, proti ugodju, požrešnosti po več in več, proti strahu, proti želji zadrževati samo zase. Skratka, živeti tako, kot je prav, ne le tako, kot si želiš ali kot si drugi želijo od tebe, to pomeni iti proti toku, to pomeni živeti.

Tako smo postali država, hoteli smo živeti. Tako bomo država ostali, ko bomo hoteli in se odločili živeti sredi narodov sveta na slovenski način, marljivo, pošteno do Boga in predsednika, z našo, nežno in nekoliko okorno ljubeznijo do ljudi in narave, do svoje besede in zemlje, iz katere je zrasla, s pesmijo na ustih in s ponosom v srcu. Na nekoliko sramežljiv, a vseeno trmast način, kot narod, ki mu je Bog izbral ta najlepši košček sveta, ker je tu hotel živeti, četudi možnosti za preživetje sploh ni bilo.

Danes te poljubljam, domovina, in ti obljubljam, da bom živel kot Slovenec do smrti. To je edino in največ, kar lahko storim s svojim življenjem.

(Nagovor na koncertu ob božiču ter dnevu samostojnosti in enotnosti v Idriji, 26.12.2019)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik