Hoteli smo živeti!

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti.

Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča. Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti.

Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar pomeni v skladu s svojimi vrednotami, svetinjami, ki si jih prejel in sprejel – ker je tvoje življenje tvoja identiteta, tvoje korenine, tvoj jezik, tvoja kultura. Živeti pomeni ne pustiti, da kdo drug, tisti, ki te hoče samo izkoristiti, denar, dobiček, uspeh, odloča namesto tebe. Živeti pomeni vedno iti proti toku, upati si biti drugačen, če je tvoja identiteta drugačna, tudi če padajo bombe okoli tebe. Živeti zato pomeni iti tudi proti svojemu lastnemu toku, proti ugodju, požrešnosti po več in več, proti strahu, proti želji zadrževati samo zase. Skratka, živeti tako, kot je prav, ne le tako, kot si želiš ali kot si drugi želijo od tebe, to pomeni iti proti toku, to pomeni živeti.

Tako smo postali država, hoteli smo živeti. Tako bomo država ostali, ko bomo hoteli in se odločili živeti sredi narodov sveta na slovenski način, marljivo, pošteno do Boga in predsednika, z našo, nežno in nekoliko okorno ljubeznijo do ljudi in narave, do svoje besede in zemlje, iz katere je zrasla, s pesmijo na ustih in s ponosom v srcu. Na nekoliko sramežljiv, a vseeno trmast način, kot narod, ki mu je Bog izbral ta najlepši košček sveta, ker je tu hotel živeti, četudi možnosti za preživetje sploh ni bilo.

Danes te poljubljam, domovina, in ti obljubljam, da bom živel kot Slovenec do smrti. To je edino in največ, kar lahko storim s svojim življenjem.

(Nagovor na koncertu ob božiču ter dnevu samostojnosti in enotnosti v Idriji, 26.12.2019)