Besede za srce

Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven:  »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«  Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.«   Hočete? Hočemo!  Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in b...

Nehal sem gledati poročila, nisem mogel več, tudi novice, ne zato, ker so tam tudi stvari, s katerimi se ne in se ne morem strinjati, ne, temveč ker je vse, javnost, mediji, omrežja, kakor z virusom okuženo s sovraštvom in neizmernim gnevom. Toliko nemira, toliko bolečine je vame vneslo neprestano bojevanje levih in desnih, belih in črnih, križev in zvezd. In očitno ne samo vame, ne, kakor je pogosto pri bolečini, smo ljudje pograbili, kar je bilo pač pri roki in zdaj že nekaj časa drug drugega obmetavamo z najbolj smrdljivo gnilobo, kar je premoremo v sebi, vsa dolgo zatajevana mnenja o »tistih z nasprotnega brega« smo osvobodili in ta se kot horda podivjanih zveri vsak dan spuščajo po ozelenelih slovenskih grapah.  Pavček, on pa ni nehal gledati poročil. Morda je po trudnem dnevu med trtami pod svobodnim soncem svoj pogled dvignil od novic, se počasi, zamišljeno sprehodil proti oknu, se naslonil nanj, da mu je skozenj nežen vetrič pobožal utrjeno čelo, tam nekje od globokih zele...

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p...