Zaradi drugega

Prva sled evharistije v evangelijih je obrok na samotnem kraju: skupnost, kjer je samota, nekaj, kar nasiti, na kraju, kjer ni ničesar. Kar si je dobro zapomniti. Kajti ravno tako je mogoče razumeti evharistijo sredi našega pogosto osamljenega življenja, kot postanek sredi praznine in samote, ki nasiti. 

Prvoobhajancem rad rečem, da je to kakor družinska miza, najpomembnejši predmet naše hiše. Ker ni samo prostor hranjenja, temveč tudi – in predvsem – prostor srečanja. Ko smo zbrani okoli nje, vsi, ki smo si vzeli čas in poskrbeli za primeren prostor za to, pravzaprav razumemo, da naš obrok hrane ni toliko pomemben za nas, kolikor je pomemben za drugega. Tam, za mizo, smo zato, ker nas drugi potrebuje. »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« (Mt 14,16) 

Kajti, kot pravi pesnik, »nekomu moraš nasloniti roko na ramo, / da se, lačna, nasiti bližine. / nekomu moraš, moraš, / to je kot kruh, kot požirek vode, / moraš dati svoje bele oblake, / svoje drzne ptice sanj, / svoje plašne ptice nemoči / – nekje vendar mora biti zanje / gnezdo miru in nežnosti –, / nekoga moraš imeti rad.« (I. Minatti) 

Če ni srečanja, ni kosila, je samo prehranjevanje. Če ni srečanja, tudi ni evharistije, je samo gruča posameznikov. Skupnost je odgovorna za posameznika in posameznik je odgovoren za skupnost. Zato moramo enkrat že začeti razumeti, da sveta maša ni dejanje posameznika zase, ni obred, h kateremu pridemo, da bi se napolnili. Ne, k sveti maši – kakor na družinsko kosilo ali večerjo – prihajamo zaradi drugih, ne zaradi sebe. Molimo in jemo lahko sami in kjerkoli. Kjerkoli in sami pa se ne moremo srečati, ne moremo drug drugemu dati jesti. Kajti ravno to je evharistija: »Vi jim dajte jesti!« 

Drugi nas potrebuje, zato moramo zjutraj vstati in iti k evharistiji, tudi če nam je težko, tudi če se moramo za to močno potruditi. »Prinesite mi jih sem!« (Mt 14,18) Kajti če sami ne postanemo hrana, bomo skozi življenje hodili lačni.

(misel na 18. navadno nedeljo, leto A)