Besede za srce

Bolj škandalozno, kot si lahko tako mimogrede predstavljamo, je ta prizor v jaslicah, povsem nezaslišano je, da je Bog postal človek, saj je namreč tako postal do potankosti podoben človeku, ki danes hodi mimo naše hiše, človeku, ki mi danes ni pustil spati, človeku, s katerim sem se za praznike skregal. Zato je to svojevrsten škandal: ker je zaradi tega dogodka (vsaj za kristjane) prav vsaka oseba mojega življenja postala dragocena, ker je vsaka postala prostor njegovega utelešenja, tudi tista, ki ji ne bi pripisal nikakršne svetosti.  Bog – otrok  Ampak še bolj škandalozno od tega je, da je Bog stopil na svet kot navaden, majhen, nemočen otrok . In da se je tako prepustil v varstvo ne samo prestrašeni Mariji in zmedenemu Jožefu, ampak tudi starčku Simeonu, ki ga je tudi »vzel v naročje«, pa prerokinji Ani in verjetno še komu, ki je tistega dne hodil po Jeruzalemu.  Ne pojdimo tako hitro mimo tega dogodka. To, da je napol slep starec v templju nekega otroka, ko ga je sprejel v naročj

Božična noč, kako si lepa, ko legaš na goro in log … roke k molitvi zemlja sklepa …  Pa je ta noč še vedno noč, temna, samotna, neznana, ko nikogar ne vidiš, ko za nikogar ob sebi ne veš … Ko se zdi, da si sam, ko so vse trdnosti dneva daleč kot sanje, ko trpiš v strahu in negotovosti …  Prav kakor pastirji smo vsi izgubljeni, vsi prestrašeni, vsi žalostni in obupani ljudje, kakor pastirji, ki so bili tiste noči kot ljudje najnižjega sloja ravno tako brez upanja in brez prihodnosti, tiste temne noči, ko se je zdelo, da je dan še predaleč, da bi bilo vanj sploh še vredno upati. A ravno med njimi in ravno takrat, ko je bilo najtežje in najtemneje, se je zgodilo . Takrat se je rodil Bog. Pretrgal je molčečo tišino, predrl temo izgubljenosti, uničil obup, ki je mezel iz ljudstva, spomnil se je svojih dragih. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala.« (Lk 2,9) Ne luč, ampak slava . Njegova prisotnost v tej noči, ta jih je obsijala, ker bližina sije svetleje kakor

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)  Življenje je dar  Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bistvu dar ,

Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč , človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …  Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.  Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pride tako,

Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo . Pa nas vendarle vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinokrat prav nenamenoma, z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Kar naprej nas hodijo spraševat: »Kdo si ti?« (Jn 1,19) in hudo je, ker so vse to vprašanja, ki se jim ne moremo ogniti, in še bolj, ker velikokrat spočnejo odgovore, ki nam niso všeč.  Čas ogledala  Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker se zagleda v najbolj boleči del našega življenja, v neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.  Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?«, groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo toliki mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas , tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3)  Dobra novica …  V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z nami novo

»Čujte!« (Mr 13,37) je vzklik, ki odmeva čez celotni odlomek prve adventne nedelje, njegovo nadležno ponavljanje pa ima poseben namen, da bi nam namreč tako zlezlo pod veke, da bi nas s tem prebudilo iz spanja , kar pomeni iz lastne prepričanosti, da je vse v redu , dokler je vse po moje, dokler mi niso kratene lastne pravice in svoboščine. Želi nas zmotiti, to ponavljanje, zato, da bi razumeli, kako nekaj izredno pomembnega je v življenju opazovati, kaj se dogaja , vedno, kaj se dogaja naokrog, posebno pa v nas , in razmišljati o tem.  Seveda pri tem ne gre za paranojo, za pozornost gre, ki pa jo je težko vzdrževati, če nimamo stvari ali osebe, ki bi nas k temu spodbujala, nas budila. Saj je o tem, kaj se dogaja, treba razmišljati, preden skozi naša vrata stopi kaj, kar bi nas škodljivo spremenilo, potem je že prepozno, ko se stvari, tistih navidez nedolžnih nagibov, tako zelo navadimo, da se nam zdijo naravni in neškodljivi. Prav zaradi teh Jezus vabi k pozornosti in čuječnosti.  Kak

Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgoma odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen , žejen , tujec , nag , bolnik in ujetnik , niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne.  Skriti Gospod  Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.  Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar naredimo, naj gre

Trije služabniki stopijo pred nas v Jezusovi priliki o talentih, vsi trije zelo različni, a v tem primeru, kot nam pove zgodba, ni bistvena razlika v njihovih sposobnostih, ki so jim bile dane, temveč v njihovi življenjski filozofiji, to pa so si izbrali sami. In ravno ta je tista, ki na koncu vsega privede ali v »veselje« (Mt 25,21.23) ali v »jok in škripanje z zobmi« (Mt 25,30).  Šteje trud  Ne gre torej za vsoto, za dobiček, ki ga je posamezni služabnik pridelal, kajti iz prilike je precej očitno, da je gospodarju kvantiteta bolj malo mar, saj do besede enako pohvali tako prvega kot tudi drugega služabnika – čeprav je slednji vendarle prinesel manj dobička. Delala sta pač »po svoji zmožnosti« (Mt 25,15), povejmo drugače, trudila sta se po svojih močeh, in to je vse, kar je bilo gospodarju pomembno. To je tisto, kar je v njegovih očeh štelo kot nekaj »dobrega« – namreč tisto, kar je bilo v njiju »zvestega« (Mt 25,21.23).  Zvestoba pa ni vezana na rezultat, ampak na to, da tisto, kar

O Bog, usmili se moje praznote!  Široko razstrtih, sivih dni,  teh široko upajočih oči,  o Bog, usmili se naše samote!  Razstri svoj plašč, razkošno tkan  z zvezdami višnjevih letnih noči,  ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi  kot sredi morja večnih sanj.  O stopi v ta stekleni čas  in kar je prozorno, naj potemni,  in kar je blizu, naj se izgubi,  naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori  kot v gosti modrini Tvoj beli glas!  O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

Mimogrede sem na radiu ujel oddajo, v kateri je filozof govoril o raznih »teorijah zarote«, ki te dni ena za drugo še z večjo močjo kot sicer spet brenčijo med ljudstvom kot mesijanski odrešeniki, in je pri tem navrgel zanimivo reč, da se te v negotovih časih, v kakršnih smo, tako dobro oprimejo ljudi, ker vsakomur ponudijo dokaj enostavno razlago o svetu, o življenju – nekdo je pač kriv , da je tako, kot je, Kitajci, Google, vlada, pač nekdo, ki nam že tako ali tako ni všeč. In to nas pomiri. Še vedno imamo vse niti v rokah.  Tako pred bivanjsko krizo potolaženi nekako živimo naprej, enako kot prej, se razume, misleč, da še vedno obvladujemo življenje, čeprav bi zaradi strašljive negotovosti pravzaprav morali končno dojeti, da je življenje v svojem bistvu tako, kot je ta čas, kompleksno, kaotično, nepredvidljivo, negotovo, tudi nerazložljivo, da je torej večje od nas. In da je tako z razlogom.  Razkritje  »Ženin« namreč v Jezusovi priliki pride ponoči, ko vsi, nespametni in preudarni,

Na spomlad sem že videl tvoj obraz,  ko češnjam cvetje trgala si z glave.  In spet sem videl te poletni čas,  ko s točo rjula si čez žitne trave.  Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.  Ker boš trgatev z nami praznovala  povsod si že postavila vešala  iz golih vej, štrlečih v beli mraz.  Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti , prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo,

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega , ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.  V tem je poanta Jezusovih blagrov.  Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na tem svetu

Grozljivo mi je, da se pri filmih in serijah, ki jih gledam te dni, počutim kar nekam nelagodno, ko se kdo s kom rokuje ali ko se dva prijatelja iskreno objameta. Nenavadno, kajne, kako zelo je epidemija spremenila našo »normalnost«, par mesecev in je že vse postavljeno na glavo, zdi se, kot da je ljubezen zdaj nekaj iz drugega sveta, nekaj neznanega, in da v naši sedanjosti nimamo z njo kaj početi, posebno, če jo v glavi primerjamo s tistim, česar smo se o njej učili vse od malih nog. Dandanes je pač »prva in največja zapoved« razdalja , dana iz ljubezni, kakopak, in je lahko tudi njen plemenit, čeprav nekoliko čuden izraz. Lahko pa nam bolj kot kdajkoli prej služi za izmikanje pred največjim in najsmrtonosnejšim strahom – strahom pred drugim človekom.  Obstajata  Toda Jezus ravno sredi epidemije in zaradi nje verjetno še glasneje kot kdajkoli prej vendarle vztraja pri za človeka nujno potrebnem. Največja zapoved, prva, pred vsemi drugimi, ki je nihče od Učencev ne sme pozabiti ali je

Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi,« (Mt 22,15) torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč, da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.  Iskanje krivca  To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem glede davka. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne,« (Mt 22,17) je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.  Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in

Da zavrneš vabilo na svatbo , mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun. Ali je Bog dober?  Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.  Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni , je gostija, za svat

Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil …  Sladka črnina, poln grozd,  jagode se v dežju bleščijo,  v dalji temneva borov gozd,  topoli pod hribom šumijo, šumijo.  Šumeče prihaja v vršenju lip  jesen; topole in hraste uklanja;  mi smo v vinogradu, drugi so v hramu —  vsak si po svoje otožnost o

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.  Človekovo zlo  Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej približujeta i

Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer.  Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prav

En denarij na dan (Mt 20,2), za kolikor se je gospodar vinograda pogodil s svojimi delavci, je dobra, zelo spodobna, ne samo pravična dnevnica, torej je zato tale njegova ponudba nekaj izredno velikodušnega ne samo za tiste, ki jim zanjo ni bilo potrebno delati prav cel dan, ampak za vse njegove delavce, tisti, ki so delali samo eno uro, so to samo najbolj občutili, deležni pa so je bili vsi. Zato nevoščljivost delavcev, ki so delali cel dan, sploh ni na mestu, nekako razumljiva je samo v tem, da gospodar izenači vse delavce, ne glede na to, koliko (in kaj) so med dnevom delali. Vendar ni krivičen, gospodar se je držal svoje pogodbe. Je pa zavist še bolj kot velikodušnega gospodarja razkrinkala pravo naravo »pridnih« (vinogradnikov), njihovo »hudobno oko« (Mt 20,15) namreč.  Kompleks večvrednosti  Njihova prva težava je v tem, da »pridni« gledajo na »lenuhe« in se imajo zaradi tega za več vredne od ostalih, ker si mislijo, da si plačilo zaradi celodnevnega truda zaslužijo , bolj kakor

Za zaključek debate o pomenu skupnosti za Učenca, ki ji Matej posveti celotno 18. poglavje, Jezus prihrani temo odpuščanja , morda celo bistvene stvari za to, da skupnost obstane, nikdar ga ni dovolj, odpuščanja. Na »velikodušen« Petrov predlog, da si vsakdo zasluži »sedem« odpuščanj, namreč Jezus zahteva njen sedemdesetkratnik (Mt 18,21-22), saj je treba odpuščanje množiti in ne šteti, brezmejno mora postati, ker samo tako zadosti brezmejnim razdaljam med nami, ravno tistim, ki delajo človeka tako nesrečnega in samega. Vedno, ko brat potrka na vrata, mu je treba odpreti. Ne zato, ker bi si to zaslužil, ampak ker je tako prav , za oba. Ker je vsakdo grešnik in ker je to, da ostaneva brata, pomembnejše od tega, kar nam je storil, četudi kaj še tako neoprostljivo hudega, neskončno pomembnejše.  Pomembnejše od česarkoli  Ne predstavljam si namreč, zakaj bi sicer kdo komu odpustil dolg desetih tisočev talentov, ki po mnenju nekaterih ustreza 60 milijonom delovnih dni, po drugih okoli 15 m

Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje. Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.   Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti , ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega. Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki sm

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Šele v zadnjem času se mi je prikupil Ravelov Bolero , kot mladenič sem ga dojemal bolj kot dolgočasno ponavljanje v nedogled. Vendar je v tej skladbi nekaj res velikega. Začetnemu in skozi vso skladbo ponavljajočemu se ritmu, ki ga daje boben, se ubiraje isto temo počasi priključuje glasbilo za glasbilom, dokler se vse ne uglasi v nek veličasten, mogočen ritem življenja .  Božja volja  Ko evangelist Matej zapiše, da bo Jezus » moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti …, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) je treba vedeti, da pri tem ne gre za Jezusovo izbiro, da ne gre za neko morbidno idejo čudaka, ki ne mara živeti. »Morati« v evangelijih namiguje na teološko nujnost in tako je tudi v tem primeru. Matej s tem torej govori o izpolnjevanju Božje volje , tako se Jezus uglasi z ritmom, ki ga dirigira življenje in njegov Stvarnik.  Vsekakor je težko razumeti, kaj naj bi to bilo, »Božja volja«, pa vendar v evangelijih zaslutimo, da se človek z njo sreča velikokrat

Ljudje se radi naslonimo na mnenje večine, skorajda samoumevno potegnemo s tistim, ki je močnejši ali glasnejši, nenavadno je, kako hitro se dandanes pustimo prepričati »javnemu mnenju«, ki ni nič drugega kakor umetno ustvarjeno soglasje o težjih vprašanjih naše sedanjosti. Kot z vsemi ostalimi stvarmi, si mislim, je pač tako lažje . Seveda, ko pa si tako človek prihrani mučno tehtanje, na katero stran že se bo postavil, za katere vrednote se bo potegoval in jih pred drugimi branil, tako se ni potrebno pred vsemi izpostavljati, niti pasti v nevarnost, da bi te zaradi lastnih stališč linčali in te javno osramotili, tako ni potrebno kaj dosti razmišljati in se soočati z vprašanji, ki lahko obrnejo na glavo naše ustaljeno in umirjeno življenje. Zato je tudi z našim krščanstvom tako, bolj ali manj je ustrojeno po družbi, ki nam ne narekuje samo, kaj naj oblačimo in katero glasbo naj poslušamo, ampak tudi kako naj mislimo, za kaj naj se odločamo in kako naj živimo, da ne bomo nikogar m

Težka je beseda »ne«, za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo, za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki dobremu in prijaznemu človeku nekako ne pritiče. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo daleč stran od nje. Kajti nikalnice so veliko večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so za življenje pomembnejše, kot si mislimo. Postavljanje meja Ko jo izgovarjamo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago, pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše

Vse se je začelo s pozdravom , vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo »nebesa«. »Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom.« (Lk 1,41) Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroci v njima skačejo od veselja , vse okoli njiju je polno življenja in nanju se vsiplje blagoslov. Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, dobro jutro, dober dan, dober večer, kako ste kaj .  Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost , res je, vendar je ta nekaj izredno pomembnega. Ljudje smo pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu »svobode govora« in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost , mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu dajemo vedeti, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom, in sice

Sredi težkih časov krmarimo svoje življenje, sredi nevihte, sami v čolnu sredi poti na »drugo stran«, nekje na poti, da postanemo drugačni, tako verjamem, na to pot nas je »primoral« Jezus (Mt 14,22), ko smo postali njegovi učenci, na pot našega spreobrnjenja, in na njej se dogajajo težke stvari. Veliko stvari nas namreč kot »nasprotni veter« ovira, ko se odločamo biti boljši ljudje, močno boli, ko se soočamo z dvomi in strahovi, s katerimi nas kot barko na morju zagrinja egoizem, prepričljivi so in govorijo, da drugače ne gre, da je živeti drugače nemogoče, da ta pot pomeni našo pogubo. In vendar je Jezusov glas: »Pridi!« (Mt 14,29) jasen in nedvoumen. Treba je iti čez. Treba je stopiti v razburkano vodo. Treba je hoditi po njej, četudi se to zdi nemogoče. Bog kot prikazen Tam, sredi te poti, je preizkušnja, ki jo mora opraviti vsak učenec. V samem središču viharja učenci srečajo neko po vodi hodečo »prikazen« (Mt 14,26), ne, Jezusa ne prepoznajo niti kot Boga, še manj kot člove