Začetek nove zgodbe

Takšen je »začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1), kakor ga zapiše Marko, in seveda pri tem absolutno ne gre za začetek neke knjige, ampak za začetek neke nove zgodbe v nas, tako se evangelij, »dobra novica«, potiho ugnezdi v neko življenje: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,2-3) 

Dobra novica … 

V tej napovedi Marko združi tri pomembne navedke iz Stare zaveze (2 Mz 23,20; Mal 3,1; Iz 40,3), vse tri v povezavi s preroškimi glasovi, da bo Bog blizu svojemu ljudstvu sredi preizkušnje, tudi takrat, ko bo skrenilo v svojih lastnih željah in načrtih. Tako je vedno, tako je tudi danes. Nek glas se pojavi znotraj naše puščave, naše samotne poti, na katero nas je speljala samozadostnost, kamor smo zablodili iz sebičnosti, beseda, ki trka na vrata človekovega srca, »pripravlja pot« Bogu, da bi končno stopil v naše življenje in začel z nami novo zgodbo »blaginje in ne nesreče,« da bi nam dal »prihodnost in upanje« (Jer 29,11) 

Ta beseda, ta glas je znamenje prisotnosti Boga sredi naše zgodbe. Eden od takih glasov je bil nekoč recimo Janez Krstnik, kdaj pa so to lahko situacije ekstremnih razmer, v katere pademo, kdaj tista težka vprašanja na križpotjih življenja, kdaj pa samo vsakdanje besede ljudi, s katerimi živimo, »Preberi mi pravljico,« »Jezna sem nate,« kdaj tudi boleča tišina, če je ne preslišimo. 

Tako torej Bog vedno poskrbi, da v nikakršni puščavi, kamor zatavamo, nismo sami. Njegov glas sicer na nas ne deluje vedno samo blažilno in tolažeče, to, da nismo sami, je tudi oznanilo »krsta spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Mr 1,4), torej gre večinokrat za nekaj motečega, bolečega, neprijetnega, kot otroška vprašanja vrtajoči sveder se nam zariva v hrbet – da bi pogledali v nasprotno smer od tiste, ki jo imamo v glavi, proti ljudem, mimo katerih smo šli, da bi se obrnili, da bi se spreobrnili. 

… se utelesi z našim odgovorom 

Kajti »dobra novica«, neka nova zgodba v nas, se začne s tem, da jo zaslišimo, da jo sprejmemo kot našim pogledom enakovredno opcijo, da v naših načrtih pustimo Boga, ki se oglaša po prej omenjenih glasovih, do besede in dovolimo možnost, da se zaradi nje tudi obrnemo. 

Ne smemo misliti, da gre pri tem za nekaj velikega, za korenite in prelomne odločitve, ne, nova zgodba se začne že s tem, da damo odgovor, kakršenkoli že, saj nas že to, da nekaj slišimo, vidimo, opazimo, spreminja. Kajti tako se zgodi odrešenje, z malimi dejanji vsakega dne, z malimi spreobrnjenji, ko nekaj naredimo drugače, kot smo si to želeli in načrtovali, tudi če samo za malenkost drugače. Ko pustimo košček puščave, praznine v svojem do obisti načrtovanem življenju, kjer nekdo vabi drugam. Ne gre torej za življenje brez napak, gre pa za življenje, v katerem razumemo, da nismo sami, da nismo edini.

(misel ob 2. adventni nedelji, leto B)