Prižgimo luč, ljudje!

Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč, človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …

Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.

Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da preprosto pozabimo na temo, da se naredimo, kakor da je ni. Ne, tema obstaja, resnična je in težka in kruta, in meni je težko živeti sredi nje. Prižgati luč tako ne pomeni zanikati temo, prižgati luč pomeni vedeti za noč, jo bridko okusiti, jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost.

Tako se prižiga luč, tako, da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe, kar seveda ne pomeni upornega kljubovanja, ah ne, kajti stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in svetu, upor pa ga kvečjemu poveča, saj svetloba ni revolucija, ni nasilje, niti trmasto uveljavljanje lastnega prav. Luč je drobna, topla, vesela sprememba, normalna, človeška, naravna in majhna kot plamenček sredi noči, ena beseda, minuta truda, eno samo tiho in drobno sporočilo nekomu, da mu dokaže, da v mrzlih časih oddaljenosti ni sam. Ena sama molitev v praznini sedanjosti, en sam premagan strah, eno samo dejanje dobrote. Ena pesem.

Ljudje, prižgimo luč!

Iz oken vsake hiše

naj čez dežele in meje

srebrno seme seje

in zlo iz src nam briše.

Prižgimo luč, ljudje!

Ljudje, prižgimo luč!

Za otroke naše male:

ko nam preveč bo let

in njihov bo ta svet,

naj vrt jim bo, ne skale.

Prižgimo luč, ljudje!

Ljudje, prižgimo luč!

Prižgimo jo vsi hkrati,

da bodo vsepovsod

utrujeni soldati

domov spet našli pot.

Prižgimo luč, ljudje!

Ljudje, prižgimo luč!

Saj kdaj že plamen sveče

pokaže kod in kam

gre prava pot do sreče,

ko človek tava sam.

Prižgimo luč, ljudje!

S to pesmijo Frana Milčinskega – Ježka vam hočem tudi sam prižgati luč v ta čas, ki je kakor večna tema, ko se kot utrujeni soldati vlečemo iz dneva v dan, ne vedoč, doklej bo trajalo to malodušje. Vem, nasproti toliko teme je to samo majhen plamen. A je tu in videli ste ga. Tudi če ga veter poslej ugasne, ste ga videli, ste si ga zapomnili, tu je in obstaja, in vedeti to je povsem dovolj. Da je. Dovolj, da tudi spomin pokaže kod in kam gre prava pot do sreče, ko človek tava sam. Ker se luč pravzaprav prižge že s tem, da si je želimo bolj kot teme.

Prižgimo luč, ljudje!

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, december 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik