Prižgimo luč, ljudje!
Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč, človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …
Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.
Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da preprosto pozabimo na temo, da se naredimo, kakor da je ni. Ne, tema obstaja, resnična je in težka in kruta, in meni je težko živeti sredi nje. Prižgati luč tako ne pomeni zanikati temo, prižgati luč pomeni vedeti za noč, jo bridko okusiti, jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost.
Tako se prižiga luč, tako, da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe, kar seveda ne pomeni upornega kljubovanja, ah ne, kajti stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in svetu, upor pa ga kvečjemu poveča, saj svetloba ni revolucija, ni nasilje, niti trmasto uveljavljanje lastnega prav. Luč je drobna, topla, vesela sprememba, normalna, človeška, naravna in majhna kot plamenček sredi noči, ena beseda, minuta truda, eno samo tiho in drobno sporočilo nekomu, da mu dokaže, da v mrzlih časih oddaljenosti ni sam. Ena sama molitev v praznini sedanjosti, en sam premagan strah, eno samo dejanje dobrote. Ena pesem.
Ljudje, prižgimo luč!
Iz oken vsake hiše
naj čez dežele in meje
srebrno seme seje
in zlo iz src nam briše.
Prižgimo luč, ljudje!
Ljudje, prižgimo luč!
Za otroke naše male:
ko nam preveč bo let
in njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale.
Prižgimo luč, ljudje!
Ljudje, prižgimo luč!
Prižgimo jo vsi hkrati,
da bodo vsepovsod
utrujeni soldati
domov spet našli pot.
Prižgimo luč, ljudje!
Ljudje, prižgimo luč!
Saj kdaj že plamen sveče
pokaže kod in kam
gre prava pot do sreče,
ko človek tava sam.
Prižgimo luč, ljudje!
S to pesmijo Frana Milčinskega – Ježka vam hočem tudi sam prižgati luč v ta čas, ki je kakor večna tema, ko se kot utrujeni soldati vlečemo iz dneva v dan, ne vedoč, doklej bo trajalo to malodušje. Vem, nasproti toliko teme je to samo majhen plamen. A je tu in videli ste ga. Tudi če ga veter poslej ugasne, ste ga videli, ste si ga zapomnili, tu je in obstaja, in vedeti to je povsem dovolj. Da je. Dovolj, da tudi spomin pokaže kod in kam gre prava pot do sreče, ko človek tava sam. Ker se luč pravzaprav prižge že s tem, da si je želimo bolj kot teme.
Prižgimo luč, ljudje!
(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, december 2020)
Komentarji
Objavite komentar