Besede za srce

» Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. « (Jn 1,9)  Božična noč je pot v temo. Tja nas vabi, v lastno noč, tja nas pelje, v vse tisto, kar je v nas narobe, boleče, grdo, neodrešeno, v tisto, česar nas je pred drugimi in samimi sebe sram, vodi nas v vse tisto, kar nam pravi, da nismo nič, da smo ubogi kakor ničvredni pastirji, tisti na dnu družbene lestvice. Tja nas usmerja s čisto posebnim razlogom: da bi v tej svoji noči srečali Luč. Boga. »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)  Res je tam. To je oznanilo svete noči: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« (Lk 2,11) Ne samo tema, v moji noči je Bog, ki me ima rad.  Toda »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« (Jn 1,5) Kajti ta luč je nekaj v nas, kar nam ne da miru, nekaj, kar nas želi spremeniti, čeprav se sami nočemo . Prav Tisto torej, kar se bori s temo v nas , tisto Nekaj, kar v nas še ni obupalo nad dobrim, lepim in p...

V težkih časih živimo. A ne mislim reči, da v časih, ko ni več ničesar dobrega in lepega, temveč v časih, v katerih sta zlo in posledični obup prišla do še več besede kot navadno. Govorim o časih, v katerem je zlo, ki ga je že tako lažje slišati od lepega in dobrega, z mediji le še okrepilo svoj glas, da se nam je začelo zdeti, kakor da je na svetu samo še to. Da ni več dobrega, lepega, svetega, samo še grdo in slabo. Je namreč vedno tako, da so lepe stvari tihe in nežne, da so dobre stvari tako blage in mile, da se nam zdijo samoumevne in neopazne. Grde, slabe stvari, škandali, grehi, napake, porazi, te pa so agresivne, te kričijo, te opozarjajo nase, pozornost pritegujejo, veliko bolj kot tisto lepo in dobro. In te slabe stvari, ki tako rade izstopajo, nam dajejo vtis, kakor da je lepo povsem izginilo. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3)  Utrujenost duha  To v nas ustvarja svojevrstno utrujenost , nehali smo se truditi za dobro, misleč, da ne ...

Viseti na križu je težka stvar, trpeti, trpeti na telesu in duhu, trpeti, ker te boli in ker se ti posmehujejo. Ne samo zato, ker to boli, ni to najhuje, kar se ti lahko zgodi, najhuje je, da se te ob tem zlahka poloti obup . Saj si takrat vendarle ničla, ker se ne znaš in ne zmoreš rešiti. In to ti govorijo vsi okoli tebe, tako naglas, da jim zlahka začneš to tudi verjeti.  Vsi trpimo. Vsako življenje je težko. »Omadeževano je z zlobo in izgublja se v tragediji, zato potrebujete nekaj, kar bo to stanje uravnotežilo, saj boste sicer postali zagrenjeni. Če pa ste zagrenjeni, neizogibno postanete maščevalni in kruti.« (J. Peterson) Zato je izrednega pomena, kako se na take napade obupa v svojem življenju odzivamo . Ker je najhuje, če ne naredimo ničesar .  »Levi« razbojnik  To je dejanje obupa , ki ga danes tako pogosto srečujemo. Ne narediti ničesar. Podoba tega je »eden od hudodelcev, ki sta visela na križu,« ki je Jezusa »preklinjal in mu govóril: ›Ali nisi ti Mesija? Re...

» Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. « (Jn 6,39)  Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred smrtjo. Teden dni po njegovi smrti sem se vrnil na fakulteto v Rimu. Po enem od predavanj mi je postalo zelo hudo, da sem se skril nekam za predavalnico in tam jokal z dlanmi na obrazu. Mimo je prišel profesor in me opazil. Stopil je k meni in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu. In takrat mi je povedal nekaj besed, za katere mu bom večno hvaležen. Rekel mi je, da smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. Da bom to praznino po očetu vedno nosil s seboj. In da se moram zato z njo naučiti živeti, da je ne smem napolniti s čim drugim. Ker je namreč ta luknja nekaj, s čimer bo moj oče vedno v meni.  Bolečina spominjanja . Težka stvar, ki jo radi preganjamo iz svojega življenja. Se že zamotimo s čim, s kakšni...

» V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz. « (K. Gržan)  Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje . Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči.  To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo.  Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, ...

Vzemimo danes zares Gospodov poziv iz prvega berila: blagoslavljajte Izraelove sinove! »Recíte jim: Gospod naj te blagosloví in te váruje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.« (4 Mz 6,24-26)  Naj bo to preambula letošnjega leta: v njem želimo čimveč blagoslavljati. Vse in vsakogar in vsakič, ko je to mogoče. S tem se začne naše krščansko poslanstvo, odkar smo kristjani in po krstu duhovniki, smo dolžni blagoslavljati naš svet .  Zato želimo letos vsak dan pokrižati svoje otroke, ženo, moža. Blagosloviti želimo soseda, ki se z nami prepira zaradi meja in parcel. Blagosloviti voznika, ki nam je ukradel zadnje parkirno mesto. Blagosloviti politike, ki nam uničujejo državo. Blagosloviti pokojne. Blagosloviti našo težko zgodovino. Blagosloviti našo negotovo prihodnost. Blagosloviti in ne prekleti! Reči vsemu in vsakomur: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje!« Gospod naj te vzame v svoje nar...

Morda kdo od vas ne ve, da je bilo življenje velikega skladatelja J.S. Bacha precej bolj razburkano in negotovo, kot se to kaže v njegovi mirni, ritmično dosledni glasbi. Če se osredotočimo samo na to, kar je zgodovinsko znano, povejmo, da je v svojem življenju izgubil najprej hčerko, potem tri sinove in nato še ženo. Ponovno se je poročil in v drugem zakonu izgubil še četvero hčera in tri sinove. Ducat članov svoje družine, torej. Mnogo raziskovalcev njegovega življenja se še danes sprašuje, kako je zmogel prenesti vse te izgube, zakaj ni preprosto končal svojega življenja, zakaj je še naprej pisal, zakaj še naprej skladal čudovito glasbo.  Mogoče je razlog njegove vztrajnosti v življenju prav droben napis, ki ga je dodal koncu vsake skladbe, tri črke, SDG, ali »Soli Deo Gloria« (»Vsa čast Bogu!«), kar pomeni ta kratica. In morda je ravno zato njegova glasba takšna, da lahko med njo molimo, ker je bilo očitno vse njegovo delo, tudi skladanje ena sama molitev, debata z njim in spre...

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53) Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha .  Imeti življenje v sebi, biti zares živ , torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti , boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti , tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira.  In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, š...

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem z...

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo velik...

Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja .  Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja , zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni. Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo , in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor izgleda – že vnaprej izgubljen.  Pojmovanje trpljenja  Pa ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje tisto, ki je polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe...

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.   Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.  Bog danes deluje v nas  Morda pa...

Zvezda je glavni protagonist dogodkov današnjega praznika, neka luč , ki se je pojavila sredi teme: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj.« (Iz 60,2)  Evangelij nam poleg zvezde govori tudi o ljudeh, ki so jo takrat opazili, in o njihovi reakciji. »Ko so modri zagledali zvezdo, so se silno razveselíli.« (Mt 2,10) Razumljivo, saj nam zvezde v noči pomagajo najti pot, nekaj trdnega so, na kar se lahko opremo, na kar lahko računamo, da nas bo pripeljalo do cilja, čeprav smo izgubljeni, čeprav ne vidimo naprej. Ne, ni zaradi zvezd vse v redu in prav, vendar se stvari takrat postavijo na mesto, veš, da je neka pot in da je nek cilj. To je za človeka ključno.  In oni so jo zagledali, zvezdo, ki je morda imela rep, morda pa tudi ne, kajti moralo je iti za očitno precej neopazno znamenje, saj so ga mnogi ljudje tistega časa prezrli, pravzaprav ga ni opazil skoraj nihče, nihče razen modrih z vzhoda , oni pa s...

Dolge noči prinese zima, tako dolge, da lahko človek nekje v poznem večeru že pozabi, da noč vendarle ne traja večno, da kljub vsemu na repu vsake noči zrase jutro. Noč ima pač svojo moč , človeku lahko zapre oči in mu vzame luč, ne tako, da jo ugasne, marveč tako, da ga prepriča, da neha verjeti vanjo. Takrat se začnejo dogajati hude stvari, ko ljudje ne verjamejo več v luč, ko v sebi ne dopustijo več možnosti zanjo, možnosti, da bi bilo lahko v življenju kaj drugače. Ko se sprijaznijo s temo, ko se vdajo v situacijo, da pač je takšna, kot je, takrat se tema res zdi večna …  Menda je zato advent tako poln luči, zato jih hitimo prižigat, eno za drugo, da ne bi v svetu teme, sredi katerega živimo, zmanjkalo prostora za luč, ker je tak prostor treba imeti, da ne pozabimo nanjo, na luč, ki vse stvari postavi v drugo perspektivo.  Ne govorim o nekem cenenem optimizmu, ne, o upanju govorim, ki mora te dni med nami najti svoj prostor, kajti več luči v svet in v moje življenje ne pr...

Prav tista pesem Kajetana Koviča o nekem eksotičnem južnem otoku , ki ga po zadnjih predvidevanjih verjetno še nekaj časa ne bomo videli, mi dandanes večkrat pride na misel, ne le kot spomin, kakor sanje o nečem drugačnem od te sedanjosti. Kakor človeško upanje v teh dneh je ta pesem, ko se vedno znova primika ali čerem obupa ali tolažbi zaupanja, da nas ladja mimo včeraj nasneženih tulipanov pelje nekemu južnemu otoku naproti. Je  južni otok.  Je . Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok  je . Pa vendar pri upanju , ki si ga človek postavlja nekje pred obzorjem neskončnega morja, ko o kopne...

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv - življenja otipljiva prispodoba -. V kozarčku konjak; nizko izpod roba; in lužica tam, kjer se je polil. Prst čopič je in lužica paleta; lenobno rišem: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, ki ob roži se razcveta. In še stezica, ki drži od hiše, in lepa žena, ki med rože leže … A v tem natakar vljudno predme seže, pobere vse in mizico pobriše. In gledam ga, kako svoj pladenj nosi, kako opleta sem in tja s prtičem in skoraj žalostno za njim zakličem: »Gospod natakar, še en konjak, prosim!« Morda ste to Menartovo pesem ( Croquis ) prebrali nekoliko otožno. Tudi sam sem jo, ko sem se prvič srečal z njo v gimnazijskih klopeh, kakor mrzla prha je bila na vse moje sanjarije o življenju, ki se je komajda začelo razvijati, hrepeneti, sanjati: hišica, drevo, nad hišo sonce, klopica pred njo in roža, lepa žena . Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime sem ...

Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena sedmim bratom , je resda čudna in zgleda na prvi pogled samo kot nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo . Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Ta grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt. Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem člov...

Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej – upam si reči – kar skupni bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozorno na zlat križ , ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju , da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Zlati križ Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ . Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je bil očiten in težek. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami mrhovinarskih novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago...

Vedno, ko za božič pridem iz Rima, se, preden smuknem na toplo, še vsaj za trenutek pomudim v mrzli zimski noči, se ozrem kvišku in gledam zvezde. Lepe, svetle zvezde, ki so hkrati tako daleč in tako blizu. Drobne srebrne zvezde, zaradi katerih je celo tema lepa . Vedno znova me osupnejo in ganejo, kot da jih vidim prvič. Čeprav je mraz, se namreč ob njih vsakič znova zavem, da so človekove noči res dolge in mrzle, težke in temne, niso pa samotne . Spominjajo me namreč na neko drugo svetlobo v temi, na tisto, ki sem jo gledal kot otrok v svojih temnih nočeh. Ko sem šel spat, sta mi mama in tata na hodniku pustila odprto luč, da se ne bi bal. Da bi se spomnil, da sta blizu in da bo zato z mano vse v redu. Ta Očetova luč sije v današnji noči. Luč za vse ljudi. Vendar je ne zmorejo videti vsi. Vidi jo lahko samo tisti, ki zmore sredi svoje noči še vedno občudovati. Tisti, ki zmore sanjati. Prositi. Se veseliti. Biti majhen pred življenjem. Tisti, ki zmore zaupati in verjeti v nemin...