Upanje, napor sveče v temni sobi

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak, zaradi katerega sploh živi.

Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa. Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli.

Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo to odločitev zaljubljenega mladeniča ali nepokretne starke na smrtni postelji, vedno gre za enako odločilen, pa čeprav ne vedno enako težak trenutek, ki pa ga mora človek ponavljati vse življenje, vedno znova, da bi se naposled naučil tistega zadnjega, najbolj negotovega koraka: s tega na oni svet. Saj je to samo še en korak, ki zahteva od človeka tako kot vsak korak – upanje.

Ta korak, ki mu rečemo upanje, je torej človekov boj, podoben tistemu boju očaka Jakoba z Bogom ob reki Jabok (1 Mz 32,23-33).

Upanje – Jakobov boj z neznancem

Po življenju pri Labanu se očak Jakob odloči vrniti se v svojo domovino, torej opraviti enako pot kot jo je moral njegov ded Abraham: iz Harana v Kanaan, iz kraja smrti v kraj življenja. Pri tem prečka reko, pri kateri mora opraviti boj z nekim možem, ki ga ne pozna.

Boj je zelo čudne narave, vsaj tako ga Sveto pismo opiše, vse je namreč zamegljeno, ne vemo, kdo v njem zmaguje in kdo izgublja. Točno takšen boj je upanje. A ta boj, zelo pomenljivo, traja do jutranje zarje, do simbola zmage svetlobe nad temo, torej gre vseeno za nekaj pozitivnega, četudi morda ne izgleda tako. Sprva se zdi, da v tem boju Jakob zmaguje, toda nasprotnik ga udari v kolk, ga prizadene. Upanje nas vedno nekaj stane, vedno je za njim nekakšna odpoved. Vendar takoj nato doda: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« To je čudno, saj iz boja beži poraženec, ne pa zmagujoči. Toda potem mu Jakob pove svoje ime, kar pomeni predati se v roke nasprotniku, prepustiti mu svojo največjo skrivnost. Jakob se torej daje v roke nasprotniku. Upanje je prepuščanje v boju z neznanim in ne upor s strahom. Vendar neznanec ob tem reče, da njegovo ime ne bo več Jakob, ampak Izrael, »ker se je boril z Bogom in zmagal«. Vendar gre pravzaprav za prevaro: v hebrejščini »Izrael« pomeni »Bog je zmagal«. Torej je zmagal Bog. Vendar pa ga Jakob ne izpusti brez blagoslova – zato ga Bog blagoslovi. To je upanje, zmaga Boga v boju z menoj, kar lahko izgleda kot poraz, pa ni tako: je blagoslov.

Upanje je torej boj in ne počitek, ne čakanje, da bo sadež padel z drevesa, upanje je trud, je napor, morda lahko rečemo tudi trpljenje, ker je človek resda v življenje poklican, pa je vendar tudi res, da mora iz groba, iz smrti tudi stopiti. Ta odločitev, da bo sledil temu klicu, to je upanje.

Upanje je boj s samim seboj

Odgovoriti na ta klic Boga izven groba torej pomeni bojevati se. Najprej je to boj z najhujšim nasprotnikom, kar ga je, to je s samim seboj, z lastnim egoizmom. V tem boju, kakor Jakob, pravzaprav zmagamo takrat, kadar izgubimo, smo blagoslovljeni, kadar je v boju naš »jaz« poražen in ko v njem zmaga Bog. Povejmo drugače, kadar sprejmemo, da v našem boju ne zmaga nujno tisto, kar nam je všeč, česar bi si v življenju želeli, ampak to, kar je dobro in kar je prav.

Zato upanje ni optimizem, kar je v našem času postalo malodane eno in isto. Optimizem je namreč nekakšno poceni manipulativno pričakovanje prihodnosti, se pravi, da hoče za vsako ceno doseči tisto, kar si želi in kar se mu zdi, da je dobro in prav – nekaj v stilu »vse bo v redu«, pri čemer z »v redu« seveda mislimo na nekaj, kar nam je všeč, kar nas pusti pri miru in nas zaziblje v mehek spanec, v katerem se ni treba za nič truditi.

Medtem pa »krščansko upanje pomeni odprtost in pripravljenost, da iščemo smisel v tem, kar še pride, /…/ sposobnost reinterpretacije tudi tistega, "kar se ne konča dobro" /…/, da bi lahko sprejeli resničnost z vso njeno težo in v tej situaciji vztrajali, vzdržali – in, če je le mogoče, bili tudi v pomoč drugim.« (T. Halík) Na podlagi česa? Zgolj enega dejstva, ki pa je dovolj močno, da lahko vse ostalo postavi na svoje mesto: zato, ker je Bog in ker je Bog dober. Te reinterpretacije je bil nenazadnje sposoben Jezus v najtežjem trenutku svojega življenja: svojo situacijo je najprej gledal kot na »Moj Bog, zakaj si me zapustil,« na koncu pa jo je prelil v »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Edina možnost, da preživimo svoje življenje je to. Videti tudi skozi trenutek stiske bližino Boga, Boga, ki lahko takrat tudi molči.

Tako – in samo tako Pavel lahko zapiše: In tako »se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,3-5) Upanje je Božja ljubezen v naših srcih. Da lahko upamo vanj, tudi če ni nobenega razloga za to.

Upanje je boj z neznanim

Potem je upanje boj z neznanim. S tistim, kar prihaja, pa ne veš, kaj je to. Prihodnost. Nevarnost. To je težka stvar, boriti se proti neznanemu in nevarnemu, ker ne veš, kaj vse bo to zahtevalo od tebe, če je ta boj sploh smiseln, ali je to sploh prava odločitev in nenazadnje, ali boš v tem boju sploh preživel. Strah je zato veliko bolj naraven odgovor na neznano v našem življenju, tudi veliko lažji odgovor, ker se zaradi njega ni treba nikamor premakniti. Toda medtem ko nas strah ohromi in nas peha v obup, nam upanje daje življenje, moč, voljo, ustvarjalnost. Upanje je v tem, da se borimo, kljub temu da ne vemo, ali bomo zmagali ali ne. Da tvegamo kljub negotovemu izidu. In to je mogoče početi samo, če vemo, da je na drugi strani Bog, torej nekdo, ki nas v tem boju blagoslavlja, in je v vsakem primeru to naša zmaga.

Vendar ne razumimo narobe. Upanje zato še ni preprosta vdanost v usodo, ko pač sprejemamo življenje takšno, kakršno je, ker pač v njem tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Sprejemati življenje, kakršno je, v upanju pomeni živeti ga kot neko od Boga postavljeno pot, pripravljeno samo zame, ker me mora pripeljati nekam, kjer bom postal to, kar moram postati, kjer bom postavljen pred odločitev, ki jo moram sprejeti: »Vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni.« (Ps 23,3-4)

Zato je sestra upanja pravzaprav hvaležnost. Hvaležnost namreč odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Res je, da ga zato še ne omehča, ga ne spremeni. Toda hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene in pomembne, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar Boga. Tudi tiste, ki mi niso všeč. Tudi tiste, za katere ne moremo in niti nočemo biti hvaležni. Prav hvaležnost nam jih daje tako tudi dojeti. Kot dar. Hvaležnost nam daje razumeti, da tudi te težke stvari potrebujemo. Da so dobre, četudi niso prijetne. Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen, in sicer z vsako stvarjo, ki mi jo daje Bog. Potem lahko verjamem v Boga, in sicer dobrega Boga. To pa je upanje.

Upanje je vztrajnost v boju

Upanje je torej usmerjeno v nekaj neznanega. Apostol Pavel rimskim kristjanom to pove takole: »Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.« (Rim 8,24-25) V primeru Jakobovega boja se moremo naučiti tudi to, da je upanje potrpežljivost v tem boju z življenjem. Še enkrat, ne pasivna potrpežljivost, ko samo prekrižanih rok čakamo, kaj se bo zgodilo. Upanje pomeni poskusiti še enkrat, »kljub vsemu«, tudi če ne gre, kot sem si zamislil in pričakoval; ko se stvari odvijajo v drugi, neljubi smeri. Da, upati pomeni biti tudi nekoliko trmast, upanje je upor proti logiki, proti pričakovanemu. Je vztrajanje, kjer bi bilo po predvidevanjih bolje odnehati in se umakniti. Ko gre za plemenite namene in za najvišje vrednote, se razume.

S tem namreč človek začne presegati samega sebe. Ko v meni obstaja vrednota, ki je vredna tudi, da se zaradi nje zapravi lastno življenje, bo to mojemu življenju dalo največjo možno vrednost in kakovost, saj je smiselno živeti vse dotlej, dokler imam nekaj, zaradi česar bi bilo vredno umreti. Vendar je najlepša poteza takega upanja predvsem v tem, da je na ta način to življenje vredno in dragoceno tudi za druge, ne samo zame, in tudi takrat, ko bo moje življenje minilo. Razumemo lahko, da je vztrajnost v upanju zato ljubezen do Boga in bližnjega. Takšno »upanje proti upanju« (Rim 4,18) namreč daje življenje vsemu človeštvu, ker spreminja svet.

Upanje je torej napor sveče v temni sobi. Ta namreč ne sveti, ker je to lahko, ker je to nekaj mimogrede ali ker bi tako delali tudi vsi ostali, ne, to pomeni večkrat biti sam v tem naporu. Upanje sveti, ker ve, da je treba svetiti, dokler ne pride jutro, ker to svetlobo nekdo potrebuje. In ker je to dovolj dober razlog za življenje: zgolj tako, da sam upaš – biti nekomu upanje.

(prispevek za Radijski misijon Radia Ognjišče »Si upaš živeti?«, 1. aprila 2020)