Pomladi se ne da ustaviti

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je refren irske skupine Dervish »They can't stop the spring« (2007), navdihnjen z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, ki naglas kriči: »Lahko naredite karkoli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Rad si ga pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že mnogo prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti.

Ne gre za ceneni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se te dni prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topli vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi v posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljive kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.

V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje -
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.

Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda potrebno je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, potrebno je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo – pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z mnogo žrtvami in mnogo solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.

Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, zgolj v tem, da se spopadamo in soočamo z lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Stati inu obstati. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, četudi kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti.

(kolumna je izšla v Ognjišču, april 2020)