Preskoči na glavno vsebino

Nekaj se je premaknilo


Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1)

Nekaj je drugače …

Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače, da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretreslo. Bili so sposobni drugačnega pogleda na svet, sposobni opaziti spremembo v podobi sveta in življenja, kakršnega so poznali. Pa čeprav je bilo samo par malenkosti, samo nekaj za ped premaknjenih stvari, je bilo nekaj povsem drugače.

Velika noč je vedno majcena nenavadna stvar sredi zelo navadnega sveta. Prtič, »posebej zvit na drugem mestu,« (Jn 20,7) in ne med povoji, nekaj tako nežnega, s skrbjo urejenega in položenega v človekovo življenje, kar pa izkazuje brutalnost resnice, da ne gre za slučaj, ampak za dokaz, da Bog ni mrzlo, negibno truplo in da nekaj nežno premika tudi tam, kjer se zdi, da je vse umrlo. Tudi v meni. Predvsem v meni.

… v meni

Kristus vstaja, ljubezen zmaguje smrt in zlo, tudi v tem trenutku, v svetu, ki preživlja svojo najbolj temeljito in naporno pomlad. Sredi stiske se na toliko načinov rojeva ljubezen, nekoliko iskrenejša je postala, se zdi, in več kot ima ovir pred seboj, bolj je trmasta, bolj vztrajno išče svojo pot kakor drobna rastlinica skozi asfalt. Zadnje dni imam zaradi tega kar nekoliko slabo vest, ko vidim toliko ljudi, ki pomaga, ki se žrtvuje v tveganju, sam pa bolj ali manj sedim doma in čakam, da mine ta neprijetni krč.

In ta slaba vest, prav to je vstajenje mene kot mrtvega človeka. Nekaj se je premaknilo v meni, nekaj je za ped drugačno. Zato vem, da je velika noč resnična. Vznemirja me, sprašuje, me sili, da razmišljam o stvareh, o odločitvah, o življenju, kaj je več vredno, varnost ali ljubezen. Provocira me, da grem kakor njegovi učenci »ven« (Jn 20,3), »drugam« torej, ker je to edino, kar zanesljivo vem o velikonočnih stvareh: da vstali Kristus vedno znova uhaja svojim, beži iz varnih okolij, iz gotovih rešitev, iz vprašanj, na katera poznamo odgovore, in teče tja, kamor moramo priti, pa nismo šli, ker nas je bilo strah ali ker se nam ni ljubilo. In da se nam da najti tam, kjer je za nas življenje. »Nekje drugje«.

Veselo veliko noč!

(misel za veliko noč 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m