Nekaj se je premaknilo

Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1)

Nekaj je drugače …

Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače, da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretreslo. Bili so sposobni drugačnega pogleda na svet, sposobni opaziti spremembo v podobi sveta in življenja, kakršnega so poznali. Pa čeprav je bilo samo par malenkosti, samo nekaj za ped premaknjenih stvari, je bilo nekaj povsem drugače.

Velika noč je vedno majcena nenavadna stvar sredi zelo navadnega sveta. Prtič, »posebej zvit na drugem mestu,« (Jn 20,7) in ne med povoji, nekaj tako nežnega, s skrbjo urejenega in položenega v človekovo življenje, kar pa izkazuje brutalnost resnice, da ne gre za slučaj, ampak za dokaz, da Bog ni mrzlo, negibno truplo in da nekaj nežno premika tudi tam, kjer se zdi, da je vse umrlo. Tudi v meni. Predvsem v meni.

… v meni

Kristus vstaja, ljubezen zmaguje smrt in zlo, tudi v tem trenutku, v svetu, ki preživlja svojo najbolj temeljito in naporno pomlad. Sredi stiske se na toliko načinov rojeva ljubezen, nekoliko iskrenejša je postala, se zdi, in več kot ima ovir pred seboj, bolj je trmasta, bolj vztrajno išče svojo pot kakor drobna rastlinica skozi asfalt. Zadnje dni imam zaradi tega kar nekoliko slabo vest, ko vidim toliko ljudi, ki pomaga, ki se žrtvuje v tveganju, sam pa bolj ali manj sedim doma in čakam, da mine ta neprijetni krč.

In ta slaba vest, prav to je vstajenje mene kot mrtvega človeka. Nekaj se je premaknilo v meni, nekaj je za ped drugačno. Zato vem, da je velika noč resnična. Vznemirja me, sprašuje, me sili, da razmišljam o stvareh, o odločitvah, o življenju, kaj je več vredno, varnost ali ljubezen. Provocira me, da grem kakor njegovi učenci »ven« (Jn 20,3), »drugam« torej, ker je to edino, kar zanesljivo vem o velikonočnih stvareh: da vstali Kristus vedno znova uhaja svojim, beži iz varnih okolij, iz gotovih rešitev, iz vprašanj, na katera poznamo odgovore, in teče tja, kamor moramo priti, pa nismo šli, ker nas je bilo strah ali ker se nam ni ljubilo. In da se nam da najti tam, kjer je za nas življenje. »Nekje drugje«.

Veselo veliko noč!

(misel za veliko noč 2020)