R. Rothmann, Umreti spomladi

Zadnji meseci druge svetovne vojne; Nemčija, Avstrija, Madžarska. Čeprav se ve, da je vojna že izgubljena, povsod rekrutirajo starce in nepolnoletne mladeniče ter jih po skrajšanih pripravah pošiljajo na bojišča. Med njimi sta sedemnajstletna prijatelja, molznika iz severne Nemčije, pasivni Walter in bolj izobraženi ter zviti Friedrich. Po prisilni rekrutaciji se nad njiju zgrne zlo in brutalnost vojne ter cinizem esesovskih oficirjev. Rothmann z apokaliptičnimi podobami, ki spominjajo na slike Francisca de Goye iz cikla Grozljivosti vojne, pred nami razgrinja vso nečloveškost nacističnega režima in absurdnost vojne.

Rothmannova knjiga ni ravno lahko branje, ne samo zato, ker pripoveduje o razpadu človeškosti ob razpadanju tretjega rajha in njegovih utvar ob grozodejstvih, ki so jih delali in trpeli vojaki obeh strani, tudi jezik je zelo zgoščen, menim, da namenoma, saj se tako človek nehote ustavi, gre spet po besedilu nazaj in večkrat prebere ene in iste stavke, stavke grozote, ki jih spočenja vojna, in stavke o nežnosti pomladi, ki vznika med razpadanjem človečanstva.

Zato je ta knjiga nekako velikonočna, mnogo je v njej premisleka, ali se ne za krutostjo sveta, življenja, ki ga živimo, odvija tudi nekaj drugega, nekaj od človeških problemov, želja, načrtov in predstav popolnoma neodvisnega, česar nič, tudi najtemnejša tema in zloba ne more zaustaviti. Narava, ki v to knjigo prispeva skoraj boleče lepe silhuete, daje slutiti, da je na novo začeti mogoče, ne tako, da bi stopili v nek drug svet, ampak tako, da sprejmemo drugačno filozofijo življenja. Bolj človeško, položeno v nas tako, kot je bilo to položeno v naravo.